Švedski strokovnjaki so izračunali, da leta 2050 svetovne zaloge vode ne bodo zadostovale za naraščajoče potrebe živinoreje. Devet milijard ljudi naj bi takrat živelo na Zemlji in za tolikšno število prebivalcev so potrebni ukrepi, sicer bodo leta 2050 vsi prebivalci prisiljeni živeti kot vegani, ker živalske hrane preprosto ne bo dovolj za vse.
Morda pretiravajo: živalska hrana bo zanesljivo zelo redka (draga) in si jo bodo lahko privoščili le nekateri, in še to le poredkoma. Postali naj bi torej vegani, pa ne zaradi zdravstvenih koristi in etične drže, ampak zato, ker naraščajočega števila prebivalcev preprosto ne bo več mogoče prehranjevati z živalskimi izdelki.
Trenutno je približno dve milijardi prebivalcev predebelih, milijarda pa jih strada. Švedski strokovnjaki trdijo, da bomo morali vnos živalskih beljakovin od sedanjih 20 znižati na znanstveno dokazano zdravih 5 odstotkov vseh dnevnih kalorij. Če bi še teh 5 odstotkov živalskih beljakovin zamenjali z rastlinskimi, bi premagali mnoge bolezni ljudi in planeta.
Po mnogih izračunih so ugotovili, da za kalorijo živalske hrane porabimo 7 kalorij iz rastlin, da za kilogram mesa porabimo 10-krat več vode kot za kilogram krompirja, da je živinoreja veliko nevarnejši onesnaževalec okolja, kot so avtomobili. Več kot tretjina vseh obdelovalnih površin je tačas namenjena vzgoji rastlin za živinorejo.
Ali bomo dovolj modri, da bomo raje začeli sami jesti rastline, ne pa, da z njimi najprej nahranimo živali in potem jemo predelane rastline v obliki škodljivih živalskih beljakovin in maščob z dodatki hormonov, zdravil, mikrobov …, zaradi česar najpogosteje zbolevamo?
Morda nas bodo ob tem tudi izkušnje, kakršnim smo priče v teh dneh, še prej prepričale, da je vredno premisliti o sedanji prehranski praksi, ki povzroča največ kroničnih nenalezljivih bolezni in dolgo, boleče umiranje.
Zapleti s konjskim mesom v Evropi in ponovno odkritje aflatoksina v mleku opozarjajo na nekaj pomembnih dejstev: Niti ena država in tudi ne vse skupaj, združene v EU, z ogromnim, dragim aparatom, ne morejo v celoti zaščititi svojih državljanov in jim zagotoviti varne hrane. Treba je vedeti, da bo tako tudi v prihodnje. Državni organi, kljub neštetim zakonom in direktivam, še vedno ne morejo izslediti virov hrane. Ali pa je morda sistem zasnovan tako, da je vir zelo težko izsledljiv ali sploh ne.
Izjavam in zagotovilom državnih organov ne moremo verjeti, saj eni ugotovijo, da je hrana varna, drugi pa, da je ta ista hrana nevarna, kot je to bilo v primeru aflatoksina. Neučinkovitost (vseeno je, ali objektivna ali subjektivna) in morda pristranskost državnih organov in laboratorijev je nekaj, s čimer moramo računati, in bolj kot kdaj prej se moramo zanašati nase. Ali so z zastrupljeno krmo hranili tudi druge živali: ali je aflatoksin morda v jajcih, celo v mesu? Kje bodo končale kemikalije, s katerimi bodo zdravili bolne živali?
Državni nadzor je pomanjkljiv. Po nekaj tednih, ko so nam zagotavljali, da je prisotnost konjskega mesa v prehranskih izdelkih zgolj “etični” problem, so ugotovili, da je konjsko meso onesnaženo z močnim zdravilom, ki škoduje ljudem. Z zmanjševanjem števila inšpektorjev in povečevanjem želje proizvajalcev po dobičkih bomo potrošniki vsak dan bolj tvegali svoje zdravje.
Afera s konjskim mesom je mnoge mesojede spomnila, da imajo tudi oni lastni prag etičnosti in da ne jedo določenih živali. Tisti, ki imajo konje za “hišne” ljubljence, so bili ogorčeni: nekdo je celo izjavil, da se počuti “nečisto”. Če bi nas enako bolelo trpljenje katerekoli živali, ne pa samo trpljenje in muke “naše”, bi bil ta svet veliko bolj zdrav in srečen.
Zavedanje, da država ne more ščititi naših interesov, bi moralo usmerjati našo pozornost v samozaščitno obnašanje. Pozorneje bi morali brati opozorila znanstvenikov o pomenu prehranjevanja, verjeti bi morali nevtralni znanosti, katera hrana je zdrava, predvsem pa bi morali vedeti, kdo nas hrani. Tragikomično je, da v Sloveniji kupujemo hrvaško lazanjo, ki jo je proizvedlo belgijsko podjetje iz romunskih konjev, ki jih je pripravila francoska industrija – morda pa ta veriga še ni popolna. Cel mesec dni po odkritju konjskega mesa v burgerjih odkrivajo, da je prisotno v lazanjah, kebabih, klobasah, tortelinih …
Slovenija ima vse možnosti za prehransko samozadostnost in zaradi svoje majhnosti tudi vse možnosti za skoraj popoln nadzor hrane, a kaj, ko oblast zanima vse kaj drugega. V Sloveniji imamo toliko neobdelanih kmetijskih zemljišč, da bi lahko zaposlili tisoče in tisoče zdaj brezposelnih državljanov.
Če bi tisti, ki iz kakršnihkoli razlogov kupujejo hrano, kupovali pri znanih kmetih, bi kmetje povečali proizvodnjo in znižali cene, povečalo pa bi se tudi število kmetij. Dokler bomo raje kot obsedeni zbirali točke zvestobe in histerično iskali najcenejšo hrano, bomo lahek plen tistih, ki nam bodo prodajali tudi tisto, česar ne maramo in kar nam ne koristi. Vsaka žival v naravi izbira izključno tisto hrano, ki ji koristi, edino človek izbira tisto, ki mu je blizu, ki je poceni, lepo zapakirana, se zlahka odpre in hitro pripravi.
Zastrupitve z rastlinsko hrano so redke in posledica izjemne malomarnosti. Potrebe rastlin so skromne, če le zrastejo in dozorijo, pomeni, da vsebujejo vse hranljive snovi, čeprav morda v manjših koncentracijah. Zdravstvena oskrba rastlin in nadzor kakovosti sta preprostejša. Z rastlinsko hrano bistveno znižamo zdravstvena tveganja, pričakovane zdravstvene koristi pa so veliko večje.
Z Večerovim bobom leta nagrajena izjava, da gospa ne gleda na kakovost živil in kupuje najcenejše, govori o finančni stiskah ljudi, a posredno obtoži zdravo hrano, ki naj bi bila dražja in si jo revni ne morejo privoščiti. V anketi istega časopisa je na vprašanje “Ali pazite, kakšno hrano jeste?”, nekaj več kot 40 odstotkov bralcev odgovorilo, da “gledajo le na ceno, ne pa na kakovost”. Kakovostna, celovita rastlinska hrana, pri kateri imajo osrednje mesto škrobna živila z dodatkom rumene, zelene in rdeče zelenjave, sadja in oreščkov, ob omejenem vnosu maščob, enostavnih sladkorjev in stročnic, je najcenejša in za ljudi najpopolnejša hrana, tudi z vidika dnevnih stroškov. Če k temu prištejemo velikanske stroške proizvodnje živalske hrane, stroške zdravljenja ipd., kar vse moramo plačati kot končni kupci, je očitno, da je tista hrana, ki jo danes označujemo za najcenejšo, v resnici najdražja.
Morda pa bo v prihodnosti vse drugače. Ljudje smo v svoji neomejeni zmožnosti primitivnega posnemanja narave sposobni vsega: kmalu naj bi jedli meso iz laboratorija, pili človeško mleko, ki bi ga dajale krave, jedli rastline brez semen, pili vodo iz plastenk in dihali zrak iz konzerv. Bo človeštvo lažje živelo, ko nas bo spet le milijarda ali dve – bo takrat scenarij za leto 2050 drugačen? Tudi na to kapitalizem še nima odgovora: po eni strani potrebuje veliko potrošnikov, po drugi strani pa mora zniževati stroške. Kakor se bo kapitalistom izplačalo, tako bo! Razen, če …
Objavljeno v reviji 7DNI – 27. februar 2013