Z veliko denarja in vneme smo se starši te tedne lotevali priskrbe šolskih potrebščin – stvari, ki jih otroci potrebujejo za šolo: da lahko sledijo pouku, pišejo, rišejo, se učijo. Ali smo dovolj skrbeli za dijaške potrebščine – resnične potrebe dijakov in učencev? Ali koga zanimajo njihove resnične potrebe, posebej tiste, ki jih oni prepoznavajo kot nekaj, kar potrebujejo?
Starši smo v nezavidljivem položaju. Strokovnjaki se prerekajo, katera vzgoje je najboljša, kateri učni načrti so dobri, kateri učbeniki pravi. Naš šolski sistem je v nenehnem reformiranju, a nobena reforma šolskega sistema ne more biti uspešna brez temeljite reforme pedagoških akademij in fakultet. Temeljno “šolsko” vprašanje je, kdo uči učitelje. Potrebne bi bile temeljite spremembe osebnostnega profila in družbenega statusa učiteljev ter temeljite spremembe naših pričakovanj. Tako je pošiljanje otrok v šolo prepogosto alibi za neodgovorne starše, češ, zato so učitelji, naj jih oni učijo in vzgajajo. To, kar starši “zašuštramo” do petega-šestega leta otrokovega življenja, nobena šola več ne popravi brez pomoči taistih staršev, ki bi morali biti isti le po imenu, po svojem znanju in vedênju pa bistveno drugačni. Ker starši običajno ne rastemo (ne intelektualno, ne mentalno in ne duhovno), ne znamo zahtevati drugačnih učiteljev in obstoječim nismo v oporo. Tako vsem ustreza, da je učitelj avtoritarna oseba, ki otroke disciplinira in motivira z močjo ocen, in da so otroci pokorni, v šoli in doma. Vsa sreča, da so med učitelji tudi takšni, ki ne uživajo v tem, da je šola skoraj represivna institucija, ki svoj ugled in spoštovanje gradijo na človeških vrednotah in ki svojega poslanstva ne vidijo le v posredovanju učne snovi. Ti ne iščejo neznanja, ne strašijo z ocenami – so vzgled! So Učitelji. Vir njihove moči in navdiha je spoznanje, da s svojim celotnim delovanjem in svojo osebnostjo izjemno pomembno vplivajo na prihodnost vsakega otroka.
Kaj otroci, dijaki in učenci, potrebujejo za rast in razvoj? Zdravo okolje, zdravo hrano, gibanje, ljubezen in spoštovanje.
Anhovo in drugi kraji so last tamkajšnjih prebivalcev in ne državnih birokratov, ki v udobju svojega kabineta ali stanovanja, ki je daleč od zastrupljenih krajev, odločajo o zdravju otrok, starši pa to nemočno opazujejo.
Zdravo okolje in zdrava hrana je naravna, elementarna, prvinska, biološka pravica. V naravi vidimo, kako se živali borijo, če kdo poskusi njim ali njihovim mladičem odvzeti to biološko pravico in ogrožati zdravje ali življenje. Enake pravice imamo tudi ljudje. Teh pravic nam bodo dali trgovci z nesnago in nezdravo hrano in ne tisti, ki zdravju škodljivo hrano promovirajo kot slovenski tradicionalni zajtrk ter najpogosteje strežejo v šolskih menzah. O hrani ni treba vedeti ničesar, da bi videli, da to, kar otroci uživajo zdaj, ni zdrava hrana – le predebele, mozoljaste in prepogosto bolne otroke je treba videti, zares videti.
Naši otroci so cele dneve zaprti v učilnicah, igralnicah, dnevnih ali otroških sobah. Sonca komaj kaj vidijo. Ne igrajo se. Šolske aktivnosti na svežem zraku, tudi če je sončno, niti približno ne zagotovijo sintetiziranja vitamina D3. Bilo bi potrebno izvesti organizirano sončenje – večji del telesa izpostaviti neposredni sončni svetlobi vsaj 3 krat na teden po vsaj 10 minut.
Njihova telesa ne morejo sintetizirati življenjsko pomembnega vitamina D3, ki ga v hrani skoraj ni. Če je še pred leti veljalo, da majhni otroci morajo dobiti vitamin D3, da preprečijo rahitis, današnja znanost dokazuje, da brez zadostnih količin tega vitamina dobesedno ni zdravja. Ni resne bolezni, ki ne bi bila povezana s pomanjkanjem tega vitamina: slab imunski sistem, gripa, prehladi, slaba mišična moč, avtoimunske bolezni (od diabetesa B do multiple skleroze) rak, čustvene motnje, depresije …. A kljub temu šolska pravila ne predvidevajo sončenja, zdravniki na recept vitamin D3 predpisujejo le dojenčkom in starostnikom. Očitno nobenega ne zanimajo katastrofalne posledice za njihovo zdravje: eni se težav ne zavedajo, ker zdrava mladih telesa bolezen uspevajo preložiti na kasnejša leta, za druge pa je bolezen najdonosnejši posel!
Niso dobri starši zato ker otrokom dovolijo in dajo vse, kar si le-ti zaželijo. Starši bi morali bolj skrbeti za otrokove koristi kot za ugodje. Starši velikokrat ljubezen izkazujemo tudi tako, da otroku nudimo preveč materialnega udobja, nekateri preko otrok razkazujejo svoje bogastvo, ne vedoč, da to otroku predvsem škodi. Otroci so upravičeno ponosni na starše in njihove dosežke, ampak to niso njihovi uspehi. Otroke je treba učiti, da so ponosni na tisto, kar sami ustvarijo ali dosežejo. Nudenje materialnega udobja je pogosto kompenziranje ne dajanja druge pozornosti in lajšanje vesti. Lažje je otroku kupiti računalnik ali kakšno drugo sodobno napravo, kot se družiti z njim. Časa, ki bi ga morali prebiti z otroki, ne odtehta nobena sofisticirana igra ali tehnika. Starši smo najboljše igračke. V ljubezni je pomembne edino čas – količina skupaj preživetega časa bi morala biti merilo ljubezni.
Otroke imamo radi, ker so naši, a oni hočejo biti ljubljeni, spoštovani in sprejeti zato ker so takšni kot so. Siti so starševske egoistične, biološko pogojene ljubezni, lačni pa sprejemanja in spoštovanja. Z nenehnim opominjanjem kakšni naj bi bili, jasno sporočamo, da (še) niso takšni, kot si jih želimo. Z nenehnim svetovanjem in opozarjanjem, jasno sporočamo, da jim ne zaupamo, da jih ne spoštujemo. Z nenehnim opominjanjem in svetovanjem izkazujemo lastne strahove (starši temu rečemo skrbnost in ljubezen) ali lastno premoč, ker prevzamemo vlogo vsevedeža, edinega in dokončnega razsodnika. Odločanje namesto otroka in prevzemanje odgovornosti je tudi posledica lastnih strahov, ravno strah je nekaj, kar nam finančni, politični in verski vplivneži vztrajno vcepljajo, saj smo boječi in ubogi primerni za manipuliranje.
Odločanje namesto otroka je prisotno pri starših, ki otroka jemljejo kot lastni projekt, za katerega so oni določili vse: cilj, način izvedbe in rok. V ta projekt starši vlagajo svoje ambicije in želje, denar in čas, zato ni prostora za svobodne odločitve otroka.
Starši premalo poudarjamo, da imamo otroka radi in ga sprejemamo takšnega, kot je. Ker se otroci doma ne počutijo sprejete in spoštovane, odhajajo v družbo, kjer doživljajo uresničitev ene najmočnejših človekovih potreb – potrebe po druženju in brezpogojnem sprejemanju. Tudi če je sprejet zato, ker druščine nič ne briga njegova usoda, njegovo dobro, zdravje ali ocene, mu to ni pomembno. Idealno je (za otroka) če je sprejemanje povezano s spoštovanjem in ljubeznijo, a to ni nujno. Otroci vztrajajo v slabi družbi, ker so sprejeti, čeprav v tej družbi ne doživljajo spoštovanja, morda so celo poniževani. Enako kasneje, zaradi občutka sprejetosti in strahu pred odločanjem (spremembami), vztrajajo v nesrečnem zakonu ali zanič službi. Podatki, da si vsako leto vzame življenje skoraj 10 otrok, da je bil vsak četrti državljan deležen spolnega in drugega nasilja, da je 43 odstotkov žensk deležnih nasilja s strani partnerja, govori o pošastnih, grozljivih in nečloveških praksah v mnogih domovih. Vzrok za vsakršno nasilje pa je nesprejemanje in nespoštovanje drugih.
Starši morajo brezpogojno spoštovati otroke in tako spodbujati samospoštovanje in oblikovanje dobre samopodobe (samoljubezni, samosprejemanja). Če kakšen otrok ni vreden spoštovanja, bi morali vsi, ki so bili udeleženi v njegovem »programiranju« pred ogledalo! Morda bodo videli, da so sami bili deležni enake vzgoje, morda so brezskrbni, neodgovorni … in tudi nevredni spoštovanja.
Seveda je treba razlikovati med sprejemanjem osebnosti in sprejemljivosti posamičnih dejanj. Tudi odrasli tega prepogosto nismo sposobni in smo hitro prizadeti, če kdo graja naša dejanja. Skoraj brez izjeme se poistovetimo s svojimi navadami, videzom, dejanji in redko kdo med odraslimi zna narediti to lončnico. Na vprašanje “kdo sem jaz” odrasli najpogosteje naštevajo vloge, ki jih imajo v življenju: sem mizar, sem moški, sem oče, sem mož … Če se poistovetimo s temi vlogami, je razumljivo, da oceno kakovosti opravljanja teh vlog (funkcij) razumemo kot oceno lastnega jaza. Zakaj bi bilo pri otrocih drugače?
Starši bi se morali truditi, da koristne stvari postanejo prijetne, da otrok zna ločevati trenutne užitke in dolgoročne koristi, da otrok vsestransko raste v varnem in mirnem domu, kjer se medsebojno spoštujemo in ljubimo. Naloga vsakega družinskega člana in ne le otroka je, da se uči, razvija, samovzgaja v častnega in odgovornega človeka, katerega svoboda je omejena z enako svobodo drugih in poznavanjem ter sprejemanjem posledic svojih odločitev. Otroke je treba učiti odločanja in prevzemanja odgovornosti. Seveda starši moramo avtoritativno nastopiti, ko gre za varnost, za življenje ali zdravje otroka, a tudi tukaj so potrebna pojasnjevanja in prepričevanja (spet čas). Če ne bomo otrok učili odločanj, bodo celo življenje pričakovali, da o njih odloča nekdo drug: starši, zdravniki, učitelji, politiki, nadrejeni, verski voditelji…) in nikoli ne bodo razvili poguma, ki je potreben za odločanje. Odločanje je vedno izbiranje in to mora postati nekaj vsakdanjega. Tudi če navidezno ničesar ne izberemo, v resnici izberemo nespremembo, se odločimo za obstoječe stanje, ki je morda pogubnejše kot sprememba, ki se je bojimo. Seveda otroku ne bomo dovolili izbirati, katere cigarete bo kadil, ali katero kolo bo pil, a starši bi morali pripraviti seznam opravil in dejavnosti in označiti tiste, pri katerih otrok (so)odloča in skrbeti, da je ta seznam vsak dan daljši. Bolj ko otroke nadziramo, manj se bodo nadzirali sami in obratno: manj ko jih nadziramo, bolj bodo skrbeli zase. Nadzor je zmeraj povezan z nagrajevanjem / kaznovanjem ubogljivosti. Otrok sčasoma razvije refleks, da je nagrada / kazen posledica uboganja nadzornikov (staršev, učiteljev). Tako ne doživi nagrade / kazni za vsebinske odločitve in se ne nauči prevzemati vsebinskih posledic, čeprav ga bodo prej ko slej doletele, a za njih bo obtoževal druge.
Nobenega ne moremo na silo spremeniti, predvsem ne uporniških otrok. Njihovo uporništvo je tudi biološko pogojeno, koristno in zaželeno. Je način odraščanja, dozorevanja, želje in potrebe oblikovati svoje življenje. Če nam otrokova izbira ni všeč, je to le znak, da smo v preteklosti nekaj pomembnega naredili narobe ali pa nekaj pomembnega nismo naredili. Če starši uporništvu niso kos, hočejo otroke spremeniti na silo. Kitajski rek pravi, da konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisili, da pije. A mnogi starši počnemo ravno to: hočemo konja prisiliti, da pije. Otroka lahko prisilimo, da sedi in gleda v odprto knjigo, a ga ne moremo prisili, da bi se učil. To je njegova odločitev. Če ga tudi uspemo prisiliti, bo to naredil le zato, da se izogne neprijetnostim in ne zato, ker se želi naučiti. Takoj ko nevarnost neprijetnosti mine, se bo nehal učiti. To je lahko čez pet dni, pet ali petnajst let.
Eden boljših načinov, kako spremeniti otroka (in odraslega) je, da smo vzgled, da smo sami takšni kot pričakujemo od drugih da so. Do drugih, predvsem do otrok, se obnašajmo tako kot da so že takšni, kot bi naj bili (odgovorni odrasli).
Ocene v redovalnici so posledica odločitve otroka. Tega se otroci morajo zavedati, saj bodo posledice tudi njegove. Da se otrok nauči pravilno odločati, smo odgovorni starši, učitelji in tudi skupnost, saj otrok ni zasebna lastnina staršev. Ocene so le delček v mozaiku stremljenja k polnemu, srečnemu življenju, šolske potrebščine pa nepomembne v primerjavi z otrokovimi potrebami. Zadovoljimo njihovo najpomembnejšo potrebo in jih občudujmo, ker so vredni občudovanja.