Načeloma ne reagiram na posamične zdravstvene ali zdravniške napake. Ne le zato, ker mediji skoraj dnevno poročajo o kakšni, ampak zato, ker zaradi vsakokratne pozornosti na posamične napake ne vidimo napačnega sistema. To, kar mene zanima je sistemska, globalna neučinkovitost in nevarnost farmacevtske medicine, ki se skozi posamične ekscese zgolj potrjuje.
Najnovejša zdravstvena afera o zdravniku, ki sploh ni operiral krčnih žil (le zarezal je v kožo in naredil grde brazgotine, ki so skrile neoperirane žile) ali pa jih je operiral nestrokovno, ima globljo dimenzijo. Lopovi in lažnivci so od zmeraj. Tudi med zdravniki in s takšnimi naj se ukvarjajo organi pregona. To, da je lažnivi zdravnik neizvedene operacije zaračunal vsem nam in da je nestrokovno delal, so očitno dolgo časa vedeli ugledni, spoštovani, etični zdravniki in tudi visoki funkcionarji na ministrstvu za zdravje, kar so tudi javno priznali. Ministrica je kazensko ovadila slabega in goljufivega zdravnika, vsem drugim, ki so prikrivali to, za zdravje bolnikov nevarno goljufijo, pa se ne bo zgodilo nič. Tako je bilo prej in tako bo vnaprej. Številni ugledni in formalno etični zdravniki so vedeli za sramotno dogajanje pri otroški srčni kirurgiji, pri primeru Radan in vseh drugih, pa se jim ni zgodilo nič. Zdravstveni sistem tako deluje. Nikjer v svetu ni bistveno drugače.
Ker nihče sistemsko, skrbno in odgovorno ne spremlja kakovosti in potrebnosti opravljenega dela zdravnikov, ker le-ti ne prijavljajo napak svojih kolegov, ker ne poročajo o vseh stranskih učinkih zdravil (tudi cepiv), ker so bolniki v položaju obravnavanega objekta, ki tiho trpi, je zdravstveni sistem na videz urejen in učinkovit. V resnici pa je nevaren in neučinkovit.
Samo v Sloveniji zmečemo v smeti vsako leto za približno 50 milijon evrov zdravil. Če k temu znesku prištejemo stroške zdravniške obdelave, čas čakanja, ki ga bolniki porabijo za zdravniško oskrbo in obisk v lekarni, stroške uničenja teh zdravil, dobimo znesek višji od 100 milijonov evrov. Tako zdravstveni sistem skrbi, da farmacevtske tovarne ustvarjajo dobičke in da imamo prezaposlene zdravnike. Kaj pa imajo od tega bolniki?
Nihče se ne sprašuje o tem, zakaj so bila izdana ta zdravila in kako to, da zdravnik ni uspel prepričati bolnika v nujnost jemanja zdravila. Kaj se je zgodilo z bolniki, ki zdravil niso jemali? So umrli? Ali so ljudje, ki niso jemali zdravil, vseeno ozdraveli? Kako so ozdraveli?
V neki raziskavi so ugotovili, da je kar 36 % receptov, ki so jih predpisovali starejšim, nepotrebnih. Prestajamo tudi veliko nepotrebnih operacij, veliko nepotrebnih diagnostičnih postopkov, zapravljamo milijone delovnih ur v čakalnicah zaradi neorganiziranosti zdravnikov, kupujemo predrago medicinsko opremo, se velikokrat po nepotrebnem udeležujemo presejalnih programov, pri medicinski oskrbi zaradi te iste oskrbe zbolevamo in umiramo. Medicinska oskrba je tretji najpogostejši vzrok smrti.
Mediji vztrajno poročajo, da smo po številu zdravnikov na repu Evrope, kot da bi večje število zdravnikov kaj pomembnega prispevalo k našemu zdravju in varnosti zdravstvenega sistema. Imamo približno enako število zdravnikov na 100.000 prebivalcev kot Velika Britanija, Združene države Amerike in več kot Japonska, a izpostavljajo le Grčijo, ki ima dvakrat več zdravnikov, ne povemo pa, da so Grki po vseh kriterijih bolj bolni od nas in imajo zdravstvo v popolnem razsulu.
Zaslepljeni z nekaterimi zares fascinantnimi medicinskimi uspehi, ki rešujejo relativno malo življenj (ki jih večinoma ne bi bilo treba reševati ob zdravem življenjskem slogu), ne zmoremo videti, da je celotni sistem zdravstvenega varstva napačno zastavljen. Zato ga želimo le malo popraviti, zaposliti nove zdravnike, znebiti se nekaterih nepoštenih in nevarnih zdravnikov, zmanjšati korupcijo, s tržišča umakniti kakšno zares življenjsko nevarno zdravilo, pripraviti še kakšno resolucijo, ustanoviti komisijo, malce privarčevati …
Naučeni smo, generacije nazaj, da zdravnikom moramo zaupati, da je on naš prijatelj, rešitelj, da nas bo rešil bolezni in trpljenja ter prestavil čas smrti. Morda vidimo osebnega zdravnika, ki je morda vesten, strokoven, prijazen, požrtvovalen in mislimo, da je cel sistem takšen. Ne vidimo, da so zdravniki sami ujeti v mrežo farmacije in izdelovalcev medicinske opreme, da so odvisni od njihovih, pogosto nepoštenih in enostranskih informacij in zelo pogosto škodljivih ali neučinkovitih kemikalij. To iluzijo o dobrem sistemu, ki dobro skrbi za naše zdravje, ohranjajo z milijardami evrov, prikrivanjem napak in neuspehov zdravnikov in zdravstva, s prisilo države, ki industriji zdravljenja (ne zdravja!) zagotavlja monopol, netransparentnost, potratnost, neodgovornost in vedno več denarja, ki ga pod grožnjo zapora, izterja od svojih državljanov.
Ne govorim na pamet. Leta in leta zbiram podatke in jih tudi javno objavljam, a malokoga to zanima. Začuda, bolnikov tudi ne.
Zelo dobro napisano in razumljivo. Vendar živimo v sistemu lagodnosti in velika večina misli,da lahko drugi naredijo nekaj namesto njih. Zmotno. Sami moramo poskrbeti zase!!! Nismo ovce smo mladi raziskovalci in vse zmoremo!!! Samo želeti si moramo. Z nasmehom na obrazu in v sebi. Brez tablet in z različnimi tehnikami do dobrega počutja. Z ljubeznijo Alma
Ni res, da nas zdravstvena problematika ne zanima, samo ujeti smo v kolesje današnje družbe. Osebno se popolnoma strinjam z napisanim. Sama sem ogromno receptov vrgla vstran. Žal sem pa nekoč, tudi jaz kupovala zdravila. Potem pa nisem vedela kam z njimi. Tako sem tudi jaz podpirala farmacevtske združbe. Danes nič več!
Velikokrat sem besna na vse kar se dogaja, pa ne samo v zdravstvu. Popolnoma enako se dogaja tudi v šolstvu. Razlika je samo v tem, da v šolstvu nima glavne besede farmacija. Šolski sistem so si podredile založbe. In to dobro vedo vsi učitelji, vsi zaposleni na Zavodih za šolstvo in tudi na Ministrstvu za šolstvo niso vsi slepi in gluhi. Vsaj upam, da je tako.
Ali kdo kaj naredi? Popolnoma nič. Razen nas, enih par starejših učiteljev, ki zaman kričimo. Nas pa žal, noben ne sliši. Še manj pa se upoštevajo naša mnenja. Generacije otrok so izgubljene. Srepo zrejo v negotovo prihodnost.
Že leta poslušam od sodelavcev: “Ti samo nergaš! Počakaj še malo, saj bo kmalu konec šolskega leta in ta nemogoča generacija otrok bo zapustila osnovno šolo”. Ja, in?
Predali jih bomo srednješolskim profesorjem kateri komaj čakajo, da se vpiše dovolj učencev, da bodo imeli plače. Nivo znanja ni več pomemben. Pomembno je samo, da se nekaj dogaja.
Vzgoja? Kdo se še ukvarja z njo? Saj je vse na spletu!
Draga mladina, pojdite na splet, nas pa pustite na miru, da bomo imeli dovolj časa in energije javnosti povedati, da ste popolnoma zanič. Da vam nič več ni sveto. Da nimate nobenih vrednot. Da ste popolne zgube.
To me strašno boli. Nemočna sem, ker sem v manjšini. Nimam več energije. Priznam, komaj čakam da se upokojim. Tako vsaj ne bom več gledala otroški oči, ki prosijo: »Pomagajte nam, da se popolnoma ne izgubimo v tem norem svetu«.
V veselje mi je le to, da sem kljub vsemu vztrajala pri zdravi pameti in se nisem podredila noremu šolskemu sistemu. Od otrok, vsaj pri urah etike, ne zahtevam nič drugega kot do, da so srečni in srčni. In takrat sem tudi jaz, vsaj za en hip srečna, ker vidim in vem, da je med današnjo mladino tudi nekaj takih, ki se ne bodo pustili zlomiti. Upam samo, da bodo dovolj močni, da bodo stopili v ospredje in spremenili svet na boljše. In nekoč bom lahko rekla: »Poglej ga, moj učenec! Kako ponosna sem, da sem bila njegova učiteljica«.
Marijana
Vse je res kot ste napisali. Imate pravo razmišljanje, toda škoda, da ga ministri in ostali politiki nimajo.
Nikoli ne bo boljše naše zdravstvo. To je vse skupaj ena velika groza. Ljudje pa vedno potegnemo ta kratko.
Hvala in lepo pozdravljeni!