Po poročanju medijev so znanstveniki odkrili »gen za vitkost« s katerim bi se lahko borili proti debelosti in sladkorni bolezni.
Naj vas le spomnim na »revolucionarno novico«, ki so jo senzacionalistično objavljali vsi mediji sredi septembra leta 2012, torej pred štirimi leti. Že takrat je vodilni raziskovalec Simon Horvat poudaril, »da ni pričakovati čudežev. Opozoril je, »da lahko ljudje še vedno največ storijo s spremembo življenjskega sloga in prehrane.« Vmes se nič ni spremenilo. To je povedal še danes. Še veliko let bo poteklo, da bodo ta odkritja imela uporabno vrednost, če sploh kdaj.
Lepo je, da so znanstveniki radovedni, naš denar pa mi morali trošiti za raziskave, ki nam koristijo. Samo g. Horvat že 20 let išče gen za vitkost, kje so še vsi drugi raziskovalci doma in v svetu. V istem letu nekoristnega odkritja gena je zaradi sladkorne bolezni v svetu umrlo 3.700.000 oseb, od takrat do danes vsaj 15.000.000 ljudi. Množično bodo umirali tudi v prihodnosti, vmes jih bodo zdravili in zdravili. In odkrivali gene, njihove povezave …
Od skoraj 450.000.000 sladkornih bolnikov jih je 80 % ozdravljivih s spremembo življenjskega sloga, predvsem prehrane. Brez genskih manipulacij, škodljivih farmacevtskih pripravkov in tveganih kirurških posegov.
Namesto da trošimo denar za izobraževanje, osveščanje in pomoč ljudem, da se dokončno pozdravijo oziroma ne zbolevajo, mi trošimo denar in vzbujamo lažno upanje, da bo nekoč tabletka, s katero bomo shujšali ali se ne redili. Morda pomembnejše od tega lažnega upanja je napačno sporočilo, da so geni in ne naše življenjske in prehranske navade odgovorne za debelost in diabetes. Mnogi so že takrat uporabili odličen alibi: nisem kriv, krivi so geni. Gene je treba spreminjati in ne mojih navad!, se tolažijo, po nepotrebnem zbolevajo in umirajo.
Žalosten sem zaradi tovrstnih znanstvenih dosežkov, zaradi katerih bomo, če bodo sploh kdaj uporabni, lahko jedli več zdravju škodljive hrane, se prenažirali, a ostali vitki. Kdo bi od tega imel kakšno korist razen prehranske in farmacevtsko-medicinske industrije? Kako bodo ob tem trpeli drugi organi, ki bodo morali predelati preveč škodljive hrane, znanstvenikov, ki raziskujejo en gen, ne zanima. Nas pa bi moralo!
Po kmečki pameti: genski material se v zadnjih 30 letih ni mogel spreminjati. Je biološko nemogoče. Tudi virusa debelosti niso odkrili. To, kar se je spremenilo je, da pojemo 25 % več hrane kot smo jedli prej in da smo povečali vnos maščobe, živalske hrane in enostavnih sladkorjev, predvsem visoko fruktoznega koruznega sirupa. V Sloveniji se je poraba maščob v prehrani od leta 1992 do 2011 povečala za 30 %, beljakovin za 32 % in ogljikovih hidratov (med katerimi so tudi škodljivi sladkorji, predvsem visoko fruktozni koruzni sirup) pa le 16 %. Dodati je treba še premalo gibanja in bomo dobili zelo natančno in popolno sliko vzrokov epidemije debelosti in sladkorne. To je hkrati zdravilo.
Vsem medijem in državljanom sporočam, da obstaja čudežna, hitra in dokončna rešitev: različna rastlinska hrana čim bližje svoji izvorni obliki, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, z omejenim vnosom maščob in beljakovin ter zmerna redna telesna dejavnost. Ta rešitev je znanstveno nepreklicno dokazana in potrjena v praksi milijard zdravih in vitkih oseb. Ima pa ta rešitev eno težavo: ne da se patentirati, z njo se ne more graditi znanstvena kariera in doseči slava, z njo ne moreš imeti ambulant za hujšanje, je ne moreš objaviti kot senzacionalno novico in se ne more proizvajati v obliki tablet.
Oprostite ampak kmečka pamet vam bo povedala ravno nasprotno kar ste zapisali. Trditi da se dnk oziroma genski material ne spreminja je ignoranca. Že nastanek enojajčnih dvojčkov je sprememba – mutacija. Da ne omenjamo nastanka novih avtoimunih in nevrodegenerativnih bolezni, ki nastanejo kot posledica spremembe v genskem zapisu.
Za korektno razpravo je treba točno navesti besedilo, s katerim se ne strinjamo. Zapisal sem: »genski material se v zadnjih 30 letih ni mogel spreminjati.« Torej, ne trdim, da se genski material ne spreminja, vendar se ne more spreminjati pri tako velikem številu ljudi na skoraj vseh celinah v tako kratkem obdobju. Šlo bi za spremembe genskega zapisa celotne človeške vrste. Spremembe pri posameznikih, ki so posledica različnih vplivov na izražanje genov, raziskuje epigenetika, a tukaj ne gre za to. Osebe, ki so predebele in/ali imajo sladkorno bolezen tipa 2 so večinoma popolnoma ozdravljive brez genskih sprememb, enako kot zbolijo, če spremenijo prehranske navade in začnejo jesti nezdravo hrano. To je dokaz, da vzrok za bolezen pri veliki večini niso geni, temveč način življenja, natančneje prehranjevanje.