Redko kdaj srečam mlade in zdrave ljudi, ki prehrani posvečajo potrebno pozornost. Pred kratkim sem imel priložnost spoznati približno 40 takšnih in tudi nekaj starejših, ravno toliko, da nisem imel medgeneracijskega kompleksa.
Društvo Za živali! me je zaprosilo, da predstavim knjigo Kitajska študija. Vsi člani društva so vegani (ne uživajo nobenih živalskih izdelkov) predvsem zaradi etičnih razlogov. Ker jih je večina še mladih in zdravih, jih je zanimalo, kakšne zdravstvene prednosti prinaša uživanje polnovredne rastlinske hrane. O tem imajo veliko informacij, zanimalo pa jih je, kaj je o o vplivu hrane na zdravje napisal eden od najuglednejših znanstvenikov in raziskovalcev na svetu, dr. Campbell.
Predstavitev vsebine ene najpomembnejših knjig tega desetletja v 30 minutah je zahtevna naloga, zato sem si zadal le dva cilja. Prvič, da prenesem najpomembnejše sporočilo, to je, da sami v največji meri odločamo ali bomo zdravi ali bomo zboleli (in tudi za katerimi boleznimi) in drugič, da je pri odločanju med zdravjem in med boleznijo najpomembnejša hrana.
Če vemo, da je zdravje posledica lastne odločitve kaj bomo jedli in pili vse drugo postane preprosto: hitro lahko pridobimo informacije in se že začne obdobje zdravja. Prihodnost se kaže v drugačni luči – postanemo bolj veseli in optimistični.
Po predstavitvi knjige in zanimivi diskusiji je sledila veganska večerja. Če sem prav štel, je bilo šest različnih vrst hrane, pet-šest vrst peciva, nekaj različnih napitkov. Čudoviti okusi, prelepe barve. Tako delajo vsak mesec: zberejo se, pogovarjajo in uživajo v hrani, ki jo sami pripravijo. Spoznal sem čudovit svet mladih, zdravih ljudi z izjemno visokimi etičnimi standardi, ki skrbijo za svoje zdravje.
Še naslednji dan sem bil pod vtisom tega druženja. Spomnil sem se predstavitve Kitajske študije v klubu uglednih starejših ljudi, ki sicer ne skrbijo preveč za svoje zdravje in so si za večerjo (ob 21. uri) privoščili zelo nezdrav obilen obrok: predjed, juha, dve vrsti mesa, različne priloge, solata, sladica, vino, kava.
Zdaj še manj razumem starejše in bolne, ki za svoje zdravje niso pripravljeni narediti veliko.
Kako je mogoče razumeti, da ljudje, ki imajo zdravstvene težave, nočejo niti vedeti, zakaj jih imajo. Kako je mogoče, da jih ne zanima, kako te bolezni pozdraviti? Zakaj hočemo biti tako nevedni, zakaj nam je treba, da smo nemočni in odvisni od farmacevtske medicine? Kako je mogoče, da nekomu ponudimo najpomembnejše informacije o njegovem zdravju (bolezni), sreči (trpljenju) ta pa odmahne z roko in reče: predrago je.
Nekoč je menda V. Hugo rekel: vse je drago, le trpljenje je poceni. Zdaj I. Soče pravi: bolezen je draga, le zdravje je poceni.
Bodite zdravi. Se splača!
2. 5. 2011