Najbrž ste tudi sami videli reklamo, v kateri naš vrhunski športnik priporoča neko prehransko dopolnilo z geslom Življenje ni lahek šport.
Spomnim se nekega filma, v katerem je glavni junak trdil, da je življenje krvav šport. Najbrž ima vsak svojo izkušnjo s tem športom: ko smo zdravi in nizamo uspehe, je življenje zelo zanimiv in vesel šport, ko pa nam ne uspeva, ta igra postane krut šport.
Ne glede na počutje in trenutno stanje pa je življenje v vsakem primeru individualni šport.
Celo življenje tekmujemo. Sprejeli smo, da je tekmovalnost vrednota, zagotovilo napredka. Če smo v vlogi tistega, ki kaj ponuja in tekmujemo z drugimi ponudniki, moramo biti konkurenčni, kar pomeni, da je treba dati več kot drugi (biti cenejši, hitrejši, produktivnejši). Če smo v vlogi tistega, ki jemlje (kupuje) hočemo imeti več kot drugi, a za to »več imeti« moramo dati več kot drugi tekmovalci.
Od rojstva tekmujemo z brati in sestrami. Hočemo biti bolj (pri)ljubljeni, lepši, pametnejši. V šoli tekmujemo s sošolci – kdo bo imel boljše ocene in se bo uspel vpisati v želene šole, v službi tekmujemo s sodelavci – kdo bo napredoval, imel višjo plačo, boljšo pisarno. V zasebnem življenju tekmujemo s sorodniki, sosedi: kdo ima večjo hišo, boljši avto …
Uveljavila se je logika, če nismo zmagovalci, smo poraženci. Kot da ne bi vedeli, da zmagati itak nikoli ne moremo, ker je vedno nekdo boljši, lepši, pametnejši, bogatejši. V tekmi »vsak proti vsakemu« so večni tekmovalci večni poraženci.
Edina velika in trajna posledica tekmovalnosti je utrujenost. Utrujenost od življenja. Izčrpanost. Poraženost. Odtujenost. Nesmisel.
Zamislimo si življenje kot neskončno velik stadion, na katerem je toliko tekaških stez, kolikor je ljudi – vsak je sam na svoji stezi, ki si jo je sam ustvaril. Nekatere steze so velike, druge majhne, ene ozke, druge široke, nekatere so ovinkaste, druge povsem ravne, ene vodijo navkreber, druge se hitro spuščajo… Ko ljudje tečejo, so hkrati tudi v drugih vlogah: so trenerji, gledalci, sodniki, eni spodbujajo, drugi ovirajo, tretjim je popolnoma vseeno.
Na takšnem stadionu ni tekme, ni semaforjev, ni zmagovalcev in ne poražencev. Nobeden proti nobenemu. Vsak si je zadal svoj cilj in ko ga doseže, zmaga. In ker je cilj vsakega doseči tisto, kar je njegov namen, so vsi zmagovalci.
S tekom se medsebojno spodbujajo, opazujejo in se učijo. Zato vsak dan tečejo z lahkotnejšim korakom, preskakujejo višje ovire z manj napora in si zastavljajo bolj veličastne cilje. Več ciljev dosežejo, več je razlogov za slavje. Občutek osebnostnega napredka je občutek sreče.
Življenje je individualni šport. Ne dajmo se prevarati: ne tekmujmo z drugimi, ker bomo zmeraj izgubili. Tekmujmo sami s seboj, ker bomo vedno zmagali. A ne gre za to ali bomo zmagovalci ali zgube, to ni tako važno. Bolj pomembno je koliko sami napredujemo, koliko smo vsak dan modrejši in boljši. To edino šteje.
Življenje je zanimiv šport.
Uživajte!
Uživajte!
17. 5. 2011