V trgovini sem kupoval neke štručke in premišljeval ali naj jih kupim pet ali šest. Odločil sem se za šest in toliko sem jih tudi dal v vrečko. Na blagajni me gospa vpraša koliko štručk imam v vrečki, in ne da bi sploh kaj pomislil sem odgovoril, da pet. Plačam pet štručk, pridem domov, štručke zložim na krožnik in ugotovim, da jih je šest.
Malo pozneje se odpeljem v trgovino na blagajno, pojasnim dogodek in plačam eno štručko. Presenečena blagajničarka pove, da to ni nič takega, da ni bilo treba, jaz pa ji pojasnim, da tega nisem naredil zaradi finančnega stanja trgovine, ampak zaradi sebe.
Spomnim se nekaj resničnih dogodkov, ko je nekdo nekaj naredi samo zaradi sebe.
Stric je bil poslovodja v neki državni perutninski farmi. Tudi če je prodajal sorodnikom in prijateljem, je vsakega piščanca stehtal in zaračunal. Nihče ni vedel koliko piščancev je v hlevu in nihče ne bi mogel ugotoviti, če bi kakšnega podaril, kaj šele, če bi zaračunal kakšen gram manj, a ni – zaradi sebe. Res je, da se je številnim to zdelo čudaško, a so ga vsi spoštovali kot poštenega, nepodkupljivega človeka.
Ugleden, urejen gospod gre mimo berača in ga pozdravi: “Dober dan, gospod.” Berač mu odgovori: ” Kakšen sem ti jaz gospod, a si slep.” Gospod mu odgovori: “To sem vam rekel zaradi sebe!”. Dokler so zanj bili vsi drugi gospodje in gospe, je lahko bil tudi sam gospod.
Po treh letih bombardiranja in streljanja po Sarajevu novinar vpraša nekega gospoda, zakaj se vsak dan zjutraj obleče, obrije in uredi, kot da bo šel v službo. Odgovori mu: “Zaradi sebe.” To je bilo dejanje kljubovanja, upora, trdnosti, ohranjanje svoje samopodobe.
V družbi samih domačih gospod ob kosilu glasno rigne in reče: “Pardon, oprostite!”. Nekdo mu odvrne, “saj nič ni – vsi smo domači”. On pa odgovori: “To sem rekel zaradi sebe!”
Ko kaj delamo dejansko zaradi sebe, ohranjamo lastno dostojanstvo, ponos, sistem vrednot kot sestavni del osebnosti. Ne igramo, ne vedemo se po pričakovanju drugih, ampak smo takšni kot smo. Spoštujemo sami sebe. Utrjujemo dobro samopodobo.
Roko na srce, vedno delamo zaradi sebe, vprašanje je le ali zaradi resničnega ali zaigranega jaza. Pogosto nekoga obdarujmo, potem pa se hvalimo, kako dobri ljudje smo; lepo se uredimo, ko hočemo pustiti dober vtis na drugega; ne krademo le takrat, ko vemo, da nas bodo dobili; ne lažemo takrat, ko vemo, da drugi vedo, kaj je resnica. Nekateri se tudi na to ne ozirajo.
Vsi smo kdaj pa kdaj naredili nekaj, na kar nismo ponosni. Odrasla, suverena, samostojna oseba postanemo takrat, ko to priznamo in to nehamo delati. Odrastemo takrat, ko nekomu pomagamo in zamolčimo, da smo pomagali; negujemo kulturno vedenje, ko smo sami; smo urejeni in lepo oblečeni, ko nas nihče ne gleda; smo pošteni tudi takrat, ko ne obstaja možnost, da nas dobijo; ne lažemo, ko nas ne morejo dobiti na laži. Ko premagamo sami sebe, postanemo nepremagljivi.
Ni pomembno, kakšni smo se rodili, pomembno je, kakšni bomo umrli, kajti, za tisto vmes smo sami odgovorni.
Če vsak dan naredimo eno samo stvar na katero bomo ponosni samo zaradi sebe, bo ta svet veliko boljši.
Tudi sami bomo boljši in boljše se bomo počutili.
22. 5. 2012