Moj oče, Filip, je bil odličen imitator. Ko se je po vojni zaposlil v neki tovarni, se je znašel v poklicu, o katerem praktično ni vedel nič. Učil se je od učencev, vajencev, pomočnikov in mojstrov. Čez leta je postal obrtniški mojster, bil je na svoj uspeh zelo ponosen, za me pa je bil mojster imitiranja. Učil me je: “Če hočeš uspeti, delaj natanko tisto, kar delajo uspešni!” Čudno se mi je zdelo – če bi bilo to tako preprosto, zakaj oče ni gledal, kaj dela glavni direktor in bi imeli veliko denarja, morda celo fička. “Zakaj, za božjo voljo, ni imitiral kakšnega bogataša ali politika?!”, sem se spraševal.
Ne, to ne more delovati, si je mislil mali Ivan.
Veliko let pozneje sem na nekem pregrešno dragem seminarju, iz ust predavatelja, svetovne avtoritete, slišal naslednje: ” Hočete biti uspešni? Nič lažjega. Glejte, kaj delajo uspešni in delajte natančno enako in dosegli boste enak uspeh! ”
Osupel sem: to, kar govori Brian Tracy je Filip Soče govoril pred tridesetimi leti. Kaj mi je bilo treba čakati 30 let? Filip Soče niti v enem mesecu ni zaslužil toliko kot ta Američan v eni uri, govoril pa je enako. Zakaj takrat očetu nisem verjel in zakaj bi zdaj verjel Tracyju? Ker mu verjame cel svet? Ker govori tisto, kar vsi vemo, da je res, a nekako čutimo, da to ni za nas. Potrebujemo nekoga, kateremu verjamemo, da smo vredni več kot si sami mislimo, da smo in da smo zmožni dosegati vse cilje.
Seveda je, tako kot zmeraj, hudič v detajlih: nikoli ne vemo, kaj in kako natančno nekdo dela oziroma misli in ne vemo, kaj vse je bil pripravljen narediti, da doseže svoj cilj.
Za dosego enakega cilja moramo plačati enako ceno, ne gre drugače. Vsi imamo do enakega cilja natančno enake ovire in moramo vložiti enake napore za njihovo premagovanje. Morda so se mojemu očetu zdeli napori preveliki, morda si preprosto kaj drugega ni želel, morda pa je bil “žrtev” lastne samopodobe, ki mu je določala meje. Pogosto imamo meje, za katere smo prepričani, da jih ne moremo premakniti. Tako kot je velikanski slon prepričan, da tanke verige s katero je pripet ne more pretrgati, ker je od malega naučen, da je ta veriga nepremostljiva ovira. Vdani smo v usodo in na kratki verigi nas imajo tisti, katerim smo prepustili, da o nas odločajo. Naše verige so naša prepričanja.
Ali je premikanje meja vredno vložka, je vprašanje vseh vprašanj.
Kaj je uspeh: imeti veliko denarja, imeti dober avto, imeti moč… ali biti (za)ljubljen, biti srečen, biti spoštovan – skratka imeti ali biti.
Ali je očetov nasvet uporaben še danes? Seveda je, le ne vem, koga bi si danes izbral za vzornika. Bi si za vzornika izbral kakšnega menedžerja, politika, bančnika, lastnika podjetij, časopisnih hiš. Zanesljivo ne!
Če bi danes izbiral svojega vzornika, bi izbiral med učitelji ali umetniki. Oni ustvarjajo boljši svet.
Pravzaprav sem še najraje učenec. Tisti, ki se učijo, resnično bogatijo sebe in ta svet.
Pravzaprav sem še najraje učenec. Tisti, ki se učijo, resnično bogatijo sebe in ta svet.
1. 4. 2012