Ladjice upanja

Objavljeno dne 22. 03. 2014 v kategoriji: Izbrano za vas, Neuvrščeni

 

“Veličastno. Jokala sva. To bo ostalo v zgodovini Maribora in celega sveta. Bodi ponosen, ker si del tega in srečen, ker imaš takšne učitelje. Prenesi jim najino občudovanje in čestitke.”

To je SMS sporočilo, ki sem ga poslal sinu, po prireditvi v prepolni dvorani Mariborskega gledališča. Dve predstavi je videlo nekaj tisoč ljudi, moral bi jo videti ves svet.

Na Srednji ekonomski šoli Maribor uči zgodovino gospod Krabonja. Zanj zgodovina ni nekaj, ker se je pač zgodilo, ampak nekaj, kar še danes živimo. Zgodovino bi naj začutili, in ne zgolj racionalno vedeli kdaj se je kaj zgodilo. Postavil si je cilj, skupaj z dijaki, izdelati 6 milijonov ladjic iz starega papirja v spomin na 6 milijonov žrtev holokavsta. Veliki projekt, ki so se mu pridružili mnogi posamezniki, šole in ustanove in v nekaj mesecih naredili približno 2,5 milijona ladjic. Če je nekaj tisoč ljudi v nekaj mesecih uspelo narediti “samo” 2,5 milijona ladjic, ali si lahko predstavljate, kako ogromno je šest milijonov ljudi?

Veličasten projekt in veličasten zaključek. Več kot 100 nastopajočih, med njimi trije profesorji. Lahko bi udobno sedeli med nami, a so bili med tistimi, ki jim hočejo biti vzor. Lahko bi pretekle mesece popoldneve presedeli v udobju svojega doma, a so ustvarjali zgodbo, ki bo za zmeraj ostala v srcih tistih, ki jih učijo, in v srcih vseh, ki se jih je ta zgodba dotaknila tako ali drugače.

Spomnili so nas, da tudi danes imamo veliko koncentracijskih taborišč, le rečemo jim drugače. Še pred kratkim je naša generacija ustvarila Srebrenico. V drugih peklih ubijajo za vodo, za nafto, za zlato, za vero… Vsak dan tisoče otrok umre zaradi žeje in lakote. Tisoče jih umre, ker nimajo najosnovnejše zdravstvene oskrbe. Več kot dve milijardi ljudi trpi zaradi podhranjenosti. Tudi naši otroci so lačni, tepeni, ponižani.

Ko prenehamo biti ljudje, se zgodi vojna. Takrat se vse ustavi. Ničesar ni – le vojna. Neki francoski pesnik je zapisal:

1937
1938
1939
1940
vojna
vojna
vojna
vojna
vojna
1946
1947

To je bistvo vojne in vsakršnega uničevanja. Vse postane nič. Za vse ljudi. Za vse vojne. V vojni ni zmagovalcev, so le različne količine izgub. “Le poraz je hujši od zmage!”, je rekel Napoleon, ko je gledal mrtve zmagovalce. Vojna ni “spopad držav” – je razčlovečenje, trpljenje, nesreča, bolečina, smrt. In to je najpomembnejše vedenje o vojni, ki ga ti otroci ne bodo nikdar pozabili.

Med izpovedi otrok, taboriščnikov je neki fant zapisal: “Ni me bilo sram, ker sem Žid. Bilo me je sram, ker sem nemočen.”

Hudo mi je in me je sram, ker sem nemočen. Ker ob vseh današnjih grozotah zapiramo oči, obračamo glavo, preklapljamo na drugi kanal. Ne dovolimo, da se nas dotakne trpljenje in bolečina drugih. Ne tvegamo, da nam v razkošju ničvrednih predmetov kdo pokvari občutka sreče in samozadostnosti. Kako lepo je, da je Afrika daleč, da ne mejimo s Pakistanom, da Sudanci ne prihajajo k nam. Kako smo srečni, da ne ubijajo, tepejo, ropajo in posiljujejo nas in naših.

“To je moje” in “to so naši”, so najstrašnejše besede in vir mnogoterega zla. Ta osebni, državni in nacionalni egoizem ustvarja legalno pravico obračunati z vsem in vsakim, ki ni moj ali naš. Ustvarja pravico z orožjem braniti svoje – svoje stvari in svoje ljudi  – ubiti šest milijonov ljudi, le zato, ker niso bili “naši” in ubiti dvajset milijonov, ker je bilo treba branili “svoje”.

Zato odločitev organizatorjev, da izkupiček namenijo za šolanje najrevnejših indijskih otrok vsebuje mogočno sporočilo: vsi smo naši, če trpi eden, trpimo vsi, pomagaj enemu in pomagal boš vsem. Nič bolj si šolanja in sreče ne zasluži slovenski, nemški, ameriški, moj ali vaš kot indijski ali tibetanski otrok.

Med odlično predstavo nismo ploskali. Ko čutiš bolečino in trpljenje, ne ploskaš. Na koncu stoječe ovacije in poklon učiteljem in vsem nastopajočim.

V komentarju k obsežnemu pogovoru z vodjo projekta ladjic, Borisom Krabonjo, ki je bil objavljen v tedniku 7D, sem zapisal: “Nekoč, pred davnimi časi je veljalo, da so bili učitelji najbolj modri in častni člani skupnosti. Vzorniki. Vi, spoštovani Boris, dokazujete, da se je nekaj te prakse ohranilo tudi pri nas. Je še upanje. Odlično Učitelj. Čista petka!”

Čista petka tudi celemu kolektivu SEŠ, saj je takšen projekt možno izpeljati le ob sodelovanju vseh.

Ne zaprite oči. Ne poglejte proč. Ne preklopite.

Zajočite. Zajočite vsakič, ko začutite bolečino drugega. To je edina pot do človeka in edina rešitev za človeštvo. Nismo nemočni.

 

 

Normalna količina mržnje

Ena najglobljih resnic, ki jih je o nas povedal ameriški veleposlanik je: “Pri nas se politiki delajo, da se sovražijo, pri vas pa se dejansko sovražijo!”

Borbena, včasih na videz sovražna drža politikov je pomemben del demokratične folklore, saj kaže, kako brezkompromisno in predano se politiki borijo za interese svojih volivcev, kar bi naj le-ti nagradili na naslednjih volitvah. Tudi volivci vedo, da je sovraštvo zaigrano, navidezno in politiki svojih volivcev ne ščuvajo proti svojim tekmecem. Volilne baze se ne sovražijo, čeprav v vseh državah niso pozabljenje strahotne posledice delitve na jug – sever, rdeči – beli … Skratka, obstaja neka normalna količina sovraštva, ki niti ni pravo sovraštvo in s katerim lahko živijo skupaj.

V prejšnji skupni državi je krožil vic. Vprašanje: Kaj je šovinizem? Odgovor: Ko Srb sovraži Hrvata (ali obratno) bolj kot je to normalno! Od vica – Srebrenica!
Pri nas sovraštvo ni zaigrano, je prvinsko, izvirno. Zakaj se tako iskreno in močno sovražimo?
Kako je možno nekoga sovražiti zato, ker je bil njegov prednik v neki prejšnji vojni nasprotnik našega prednika? Ker je bil rojen v drugi državi? Ker ima drugačno barvo kože? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ker ljubi drugače? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ki verjame v drugačnega boga ali navija za drugi klub? Kako je mogoče nekoga sovražiti, ker uživa drugačno hrano? Kako je možno sovražiti samega sebe in gojiti tako (samo)uničevalno in kompleksno čustvo, ki ga premore le človek?

Ni treba iti na nogometne stadione, ni treba brati anonimnih komentarjev na spletu, ni treba brati črne kronike. Spremljajte seje parlamenta, berite sporočila političnih strank in tudi novinarske prispevke. 
Najboljši substrat za sovraštvo je podpihovanje občutka, da smo sami sovraženi. Če smo sovraženi, smo ogroženi – mi in naši. Če se hočemo (o)braniti moramo biti močni. Sovraštvo ustvarja moč – moč, s katero lahko ubijaš. Več sovraštva, več uničevalne moči.
Komu služi to sovraštvo? Kdo ima koristi od tega? Komu več sovraštva prinaša več volilnih glasov?

Nimam odgovorov in ne bom vas utrujal s svojimi premišljevanji. Imam pa prošnjo: če čutite kakršno koli sovraštvo, se vprašajte, zakaj sovražite. Kaj vam je tista oseba ali skupina naredila, da vas je to tako močno prizadelo? Zakaj vas je to prizadelo? Ali resnično poznate tisto osebo in ali je sploh možno poznati njegovo dušo, vzgojo, razloge, morda v pozabo potisnjene lastne travme, okoliščine dogodka. Ker tega nikoli ne moremo, in nikoli ne moremo zares razumeti drugega (postati on), ne moremo soditi in obsojati. Ostane le eno – odpustiti! Sovraštvo zasužnji. Postanemo sužnji nekoga ali nečesa, vseeno je ali tistega, ki nas je prizadel ali tistega, ki nas je naščuval ali lastnega čustva. Če sovražimo – robujemo. Maščevanje ne osvobaja. Svobodni smo le takrat, ko ne sovražimo. Osvobaja razumevanje, sprejemanje, sočustvovanje, ljubezen. Ljubezen do sebe in drugih. Če drugih ne moremo ljubiti — namesto sovraštva izberimo sočutje.

Ko sem pisal o ladjicah upanja sem prejel veliko komentarjev. Med njimi tudi dva, ki sta sovražno pisala o sovraštvu. Tudi moja duša zajoče, ko v Hudi jami in drugod vidim kosti, tudi otroške, in se zavedam, da so to bili živi ljudje: kruto mučeni, ponižani, razčlovečeni, ubiti. Tako kot Židi v koncentracijskih taboriščih. A ne sovražim njihovih krvnikov in ne sovražim naročnikov. Tudi mene zaboli, ko gledam, kaj se dogaja v sodobnih živalskih taboriščih, kjer zavestno, organizirano in trajno, ob znanstveni, državni in verski podpori, kruto mučijo živali, da bi njihovi lepo zapakirani deli končali na naših krožnikih in povrh škodovali našemu zdravju. A ne sovražim teh krvnikov in ne sovražim naročnikov.

Ne obstaja normalna količina mržnje. Nič sovražiti je prvinsko živalsko in bi moralo biti edino človeško.
Veličina ljudi se meri s količino dobrote.






Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (84)
    • Knjige (6)
    • Medicina (39)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (42)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (38)
  • Foto galerija

  • Značke