Dvojni slepi

Ob obetavnih rezultatih nove metode zdravljenja multiple skleroze, so se oglasili »pravoverni« zdravniki iz državne ustanove in v imenu znanosti ostro nasprotovali vsem novim metodam, ki niso (še) predpisane kot obvezni protokoli s strani zdravstvene oblasti.

Vodja pravovernih je na javni televiziji zahteval dvojne slepe preizkuse, kot kronski način dokazovanja uspešnosti nove metode. 

Mnogim nepoučenim se je to zdelo prav in so si mislili: “Naredite že te dvojne slepe preizkuse in dokažite, da imate prav!”

Medicina je empirična znanost, ki svoje »znanstvene« dosežke meri le prek statističnih rezultatov. Medicina je veliko krat znanstveno ugotovila, da so določena zdravila učinkovita in varna, čez čas pa je na enako znanstveni način ugotovila, da so ta ista zdravila škodljiva in nevarna ter jih umaknila iz uporabe. Izkušnje (statistični rezultati) so pač pokazale, kaj je res. 

Trditev, da neka metoda ni znanstveno potrjena, ker ni bil opravljen dvojno slepi preizkus, je žalosten primer neinovativnosti, okostenelosti, morda celo ljubosumja in nevoščljivosti.

Dvojno slepi preizkus pomeni, da neki skupini bolnikov damo aktivno učinkovino, drugi skupini pa ne. Zahtevati slepe preizkuse pri kirurgiji pomeni, nekatere bolnike zares operirati, drugim pa le narediti rano in se delati, da operiraš. Tvegati z delno ali popolno narkozo, tvegati okužbe, narediti delni kirurški poseg, porabiti ogromno časa in denarja je, pri tako hudi bolezni, milo rečeno neodgovorno in govori o tem, kako smo ljudje v vlogi bolnika pogosto le preizkusni subjekt.

A tudi zaigrana kirurgija deluje.  

Leta 2002 so na Medicinski fakulteti Baylor opravljali operacije kolena. Glavni avtor študije, dr. Moseley je bolnike razvrstil v tri skupine: prvi in drugi skupini je bila opravljena klasična operacija, pri tretji skupini pa bila opravljena »lažna«operacija. Bolnik je bil v narkozi, na koži so naredili tri reza, celotno osebje se je obnašalo, kot da operacijo resnično izvaja. Po 40 minutah so rano zašili in bolnika zbudili iz narkoze. Bolniki iz vseh treh skupin so bili deležni enake postoperativne fizioterapije. Rezultat je bil šokanten. Pri vseh bolnikih so bili rezultati enaki: ne glede ali so bili resnično operirani ali so bili le prepričani, da so operirani – rezultat je bil enak!

Si lahko predstavljate, kako so se počutili slavni kirurgi, ki so se desetletja šolali, delajo na izjemno dragih napravah, imajo se za bogove – a vse to prekosi moč prepričanja. To je moralo boleti. 

Ali si lahko zamislite večje ponižanje prepotentne medicine, če bi ugotovili, da eno najstrašnejših avtoimunskih bolezni lahko pozdravite le tako, da v žili naredite majhen balonček. Morda tudi to ni potrebno. Morda je dovolj, da zarežete nekaj  milimetrov pod kožo? Nič drugega – samo zareza – in telo se samo pozdravi! In, če bi se to zares zgodilo, bi “pravoverni” zmagoslavno ugotovili, da metoda ni znanstveno potrjena in da jo morajo opustiti.

So zdravniki, za katere je pomemben bolnik, a le, dokler jemlje zdravila. Ali je lahko kaj bolj zaničevanja vredno od zdravnika, ki mu je važnejša metoda od koristi bolnika? Ne vidijo ničesar drugega kot bolezen in svojo korist. Dvojna slepota.

Poskrbite zase. Če že morate, poiščite zdravnike, ki vam bodo pomagali, da se sami pozdravite, zdravnike, katerim sta najvažnejša vaša korist in zdravje. 

Upam, da je veliko takšnih in želim, da tudi teh ne bi potrebovali.

14.12.2010