Jej

Priznam, da sem pred leti pogosto pomislil: a ni škoda mojega časa, jaz sem za to prepameten, imam veliko pomembnejših in nujnejših nalog….
Potem sem se tolažil, da je bila to skozi zgodovino človeštva najpomembnejša, prvinska naloga moškega – nahraniti svojo družino. Zdaj to jemljem kot nekaj samoumevnega, naravnega, vsakdanjega … in o tem sploh ne premišljujem. Preprosto: kuham!

Že kot študenta so me zanimale bolj zahtevne in eksotične kulinarične dobrote. V obdobju ustvarjanja kariere in materialnih dobrin sem se kuhanja loteval občasno – ob kakšni posebni priložnosti, ko sem hotel pokazati, da to tudi jaz zmorem.

Zdaj imam zgrajen posel, zgrajeno hišo, zgrajeno materialno eksistenco in je od vseh “gradbenih” nalog ostala le ena – da gradim samega sebe.
Ljudje ne moremo funkcionirati, kaj šele se »izgrajevati«, če nismo zdravi, zdravi pa ne moremo biti, če jemo nezdravo. To »jemo nezdravo« pomeni: nezdrave sestavine, napačno kombiniranje, nepravi čas, nepravi način, enega preveč, drugega premalo …
In če moramo jesti (ne živimo, da bi jedli, jemo, da bi živeli – iz knjige Jonatan Galeb), se trudim, da bi jedli zdravo in dobro.
Recepti moje mame, tašče … tudi tisti iz študentskih dni, so postali večinoma neuporabni. Hrana je bila res okusna, ampak …

Ko sva z ženo jedla v neki indijski restavraciji, je bilo na mizi vabilo za kuharski tečaj. »To je zate«, je rekla in me takoj vpisala.  Zame in mojo družino se je začelo veliko odkrivanje.  Spoznal sem veliko novih začimb, načinov priprave, novih surovin, jedi … Za to sem ji še vedno zelo hvaležen, kakor tudi za sedanjo podporo in nasvete.
Z željo, da tudi vas spodbudim k odkrivanju veselja do kuhanja novih, zdravih jedi, vas vabim, da si ogledate nekaj zelo dobrih receptov s kvinojo: zajtrki, kosila, solate, sladice, mleko.

Prepričan sem, da boste navdušeni vsaj tako kot smo bili v naši družini in da boste »mati vseh žit« uvrstili med redne obroke: vsestranska uporabnost, izjemno koristna (zdrava) in poceni hrana, dober okus, hitro pripravljeno …

……

Moli

Ena najpogostejših zapovedi je: Moli!
Moli za dež, moli za sonce, moli za hrano, moli za vodo, moli za mir, moli za ljubezen, moli za srečo, moli za pogum, moli, moli, moli …
Moli k Bogu, moli k Alahu, moli k Jehovi, moli k Jezusu, moli k Budi, moli k Soncu, moli k svetnikom, k gurujem … moli zase, za otroke, za sorodnike, moli za žive, moli za mrtve, moli, da se zgodi, moli, da se ne zgodi …

Da bi molili, hodimo v bližnja svetišča in tudi tisoče kilometrov daleč, oblačimo se v čudna oblačila, učimo se tuje jezike, uporabljamo čudne dišave, opravljamo obrede … Rastejo ašrami, džamije, cerkve, mošeje …
Vsak moli k tistemu, za katerega je prepričan, da je ustvaril vse, kar obstaja, in mu bo, po končani tuzemski epizodi, zagotovil večno lepo življenje.  Vsi, ki nagovarjajo k molitvi, trdijo, da je treba naše prošnje usmeriti nekam ali nekomu, da smo sami ničevni, nemočni. In zanimivo, vsi, ki nagovarjajo k molitvi, se ponujajo za posrednika med nami in Njim. 

O najpomembnejšem vprašanju, kdo ali kaj je Stvarnik, nihče nima odgovora z argumenti, ki bi bili sprejemljivi za vse. Vsak je prepričan o svojem prav! Za svojega Boga smo pripravljeni tudi ubijati in umreti. Komur se zdi to čudno, naj se spomni, da ljudje ubijamo in umiramo zaradi narodne ali rasne pripadnosti, spolne usmerjenosti, celo nogometa. 

Najbrž je vsem jasno, da ne obstaja več Stvarnikov. Je en sam / je eno samo / je ena sama. In kdor koli je to, je del njega/nje v vsakem od nas v enaki količini. Drugače ne more biti. Stvarnik je nevtralen, vse ima enako rad. Vse nas je poslal v isto šolo, smo pa v različnih razredih. Eni hitro dojamejo, drugi potrebujejo več izkušenj. Vsi pridemo tja, kamor moramo priti, Stvarniku je vseeno kdaj. Zanj ni ne časa in ne prostora, zato se nikoli nič ne zgodi prepozno. Naših molitev ne sliši, ne glede na to, ali jih pošiljamo neposredno ali po posrednikih. Še manj je smiselno in koristno moliti za drugega.

Nikamor ni treba. Nobenega ne potrebujemo. Edina molitev, ki učinkuje, je tista, ki je usmerjena k tistemu Stvarniku v nas samih. Temu ni vseeno. Ta je vsemogočen: naredi nas srečne ali nesrečne, bogate ali revne, zdrave ali bolne, postavi nas v raj ali v pekel.
Od njega lahko nekaj pričakujete. Molite k njemu.

Tisti del Stvarnika v vsakem izmed vas ima ime – to je vaše ime.

Ljubi

V naši civilizaciji se je udomačilo pojmovanje ljubezni kot akta dajanja. Darilo je materializirana ljubezen. Če nekoga ljubiš, mu v znak ljubezni nekaj daš (podariš). Več kot daš, s tem izražaš večjo ljubezen. In nasprotno.
Ne gre vedno za materialne stvari. Včasih kdo izsiljuje kaj bolj dragocenega: npr. čas, pozornost, spoštovanje … Saj poznate: če me ‘maš rad, potem … Ta izsiljevalska logika je utemeljena s tisočletno prakso, da je ljubezen dajanje, je pa v resnici zloraba ljubezni. Temu se ne reče ljubezen.

Če ljubezen pomeni »delati Dobro« (namerno veliki D), velikokrat z dajanjem »delamo Nedobro« (kar koli je že predmet dajanja), torej je to neljubezen. Nekoč sem prebral pametno misel: »Če želiš nekomu uničiti življenje, mu moraš podariti vse!«
Če sam čutiš, da te dajanje izpolnjuje z ljubeznijo, potem daš – daš zato, ker preprosto moraš dati. Takrat te ne zanima, kako bo prejemnik to sprejel in ali bo sprejel. Dajanje je egoistično dejanje. 

Kolikokrat ste komu kaj podarili, pa o tem prav nobenemu niste niti črhnili, tudi obdarovancu ne, in pri tem niste ničesar pričakovali. Začutili ste, da morate dati, in ste dali, pa ne zato, ker se spodobi, ker to kdo pričakuje, pogojuje …
Ljubezen preneha s trenutkom, ko zanjo postavljamo pogoje.

Ljubezen pomeni spoštovati odločitve vsakega, tudi če so to nezdravje, nebogatstvo, neizobraženost, nesreča, in ga sprejeti z vsem tem in dovoliti, da dela napake, da nima, da ne ve, da je bolan ali nesrečen. Drugačna ljubezen? Prava ljubezen?
Za ljubezen:

  1. Nič ne zahtevaj in ne pričakuj, čeprav ima to, kar si želiš, nekdo v velikih količinah.
  2. Nič ne daj, ker to nekdo zahteva, želi, pričakuje ali pa ker se spodobi ali ker sam pričakuješ kakšno korist.

             Oziroma:

  1. Daj, če boš ob tem začutil veselje, da delaš Dobro in ne pričakuješ nič v zameno za to.
  2. Sprejmi vse s hvaležnostjo, brez občutka, da moraš dati nekaj nazaj. 

Koga imate radi?

10. 10. 2010