Še pred desetletjem bi lahko na prste ene roke našteli knjige o duhovnem življenju in osebnostni rasti. Danes vsak, ki kaj da nase, piše o duhovnosti, mnogi se opogumijo in napišejo knjigo ali celo več knjig. Še bolj so zanimivi tisti, ki pišejo po nareku oseb, ki jih nihče drug ne sliši in ne vidi. Bitja iz drugih svetov naj bi najbolje vedela, kako bi morali živeti Zemljani.
Prišepetovalci iz drugih dimenzij naj bi le izbranim (le po kakšnih kriterijih so jih izbrali?) brezplačno razkrivali univerzalne zakone delovanja našega vesolja, ti pa “po nareku” napisane modrosti in skrivnosti prodajo za velike denarje. Nastaja nešteto navodil, kako te zakone uporabiti in čez noč postati uspešen, srečen in bogat. Motivator je postal nov poklic, navduševati ljudi pa dober posel. Ker navkljub razsvetljevanju in motiviranju ljudje ne postajajo uspešnejši, nastajajo knjige, ki pojasnjujejo razloge za to. Razočarani pišejo svoje knjige, izmišljajo si nove tehnike uresničevanja želja, nekateri pa odmahnejo z roko in si rečejo k*** vas gleda in to prodajajo kot novo duhovno prakso.
A kaj, ko so zakone univerzuma Zemljani zapisovali že pred tisoči let, zdaj jih le imenujejo drugače. Način sodobnega življenja nas je zelo odtujil od naravnega bistva, od tistih prvinskih znanj in instinktov. Ko delujemo na izvirni, prvinski način, tako kot to počnejo še neprogramirani otroci, pa ugotovimo, da ta prvinska znanja še vedno imamo.
Zakon osredotočenja
Zakon osredotočenja pravi, da vse, na kar se osredotočimo, raste v vsakršnem pomenu te besede. Zakon osredotočenja bi danes mnogi zamenjali z novodobnim zakonom privlačnosti, vendar je takšno imenovanje napačno: ničesar ne privlačimo – le vidimo tisto, na kar smo osredotočeni. Na seminarju sem prosil udeležence, da se osredotočijo in najdejo čim več rdečih predmetov v dvorani. Po nekaj minutah sem prosil, da zaprejo oči, in jih vprašal, koliko modrih predmetov je v dvorani. Nihče niti približno ni vedel, modri predmeti za njih niso obstajali. Enako je v življenju: če na nekaj nismo osredotočeni, za nas ne obstaja. Otroci še delujejo prvinsko. Ko sva s sinom še gobarila, se je sredi jase drl: “Gobe, kje ste? Pridite sem!” Še več gob je našel, ko si je jasno predstavljal eno vrst gob: “Marele, kje ste?!” Ničesar ne pritegneš, ne privlačiš, ampak le osredotočiš svoje misli, da najdeš tisto, kar iščeš.
Starejši sin je imel psa, mlajši si je želel doživeti enako izkušnjo. V družini smo nasprotovali z različnimi razlogi in z različno intenziteto, a kljub temu je vsak evro, ki ga je dobil, varčeval za kužka, ves čas je govoril, kakšnega kužka bo imel, a mi smo vztrajali pri svojem. Nekoč, ko sva bila sama, je planil v jok: “Kužka nikoli ne bom dobil, denarja nimam, vi mi pa ne dovolite.” Pa sem mu odgovoril: “Naše poslanstvo ni, da preprečimo uresničitev tvoje želje. Tega nihče ne more. Z nasprotovanjem le preverjamo, kako močna je tvoja odločitev. Če je močnejša od nasprotovanja, boš kužka imel, če je šibkejša, si ga ne zaslužiš. Osredotočiti se moraš na kužka, misliti samo o njem, si ga predstavljati, se z njim pogovarjati, skratka, obnašati se moraš, kot da ga že imaš.” Čez nekaj mesecev je čudovita (danes žal že mrtva) maltežanka Vivi iz daljne Moskve postala sinova največja uresničena želja. Če smo na nekaj tako močno osredotočeni, da samo na to mislimo, da nas vsak korak pelje k tistemu, na kar smo osredotočeni, če smo pripravljeni narediti vse, kar je treba narediti, se bo tisto, na kar smo osredotočeni, uresničilo oz. materializiralo.
Vsaka misel naj bo osredotočena v tisto, kar hočemo postati ali imeti. Ne mislimo na tisto, česar nočemo, misel sama po sebi ima potencial uresničitve. Če nenehno mislimo, kako je krivično, da nimamo denarja, se sprašujemo, kako bomo plačali položnice, vrnili posojilo …, smo osredotočeni na tisto, česar nimamo. in to raste. Pravilo ene misli določa, da smo lahko osredotočeni naenkrat le na eno stvar. Ne moremo biti osredotočeni hkrati na zdravje in bolezen, biti prepričani, da smo uspešni in da nismo uspešni. Mi ne privlačimo, z osredotočenostjo dosežemo aktiviranje notranjih potencialov, da se premikamo k tistemu, na kar smo osredotočeni. To, na kar smo osredotočeni, določa naše življenje.
Zakon prepričanja
Zakon prepričanja pravi, da smo to, o čemer smo prepričani, da smo, da bomo dosegli in imeli tisto, o čemer smo prepričani. Vse, v kar smo prepričani, ima tendenco uresničitve, materializacije. V življenju dosežemo to, o čemer smo prepričani, da nam pripada, kar je usklajeno z našo predstavo o samem sebi (samopodobo). Ne moremo imeti nekaj, za kar smo prepričani, da nam ne pripada. Dober primer je, ko ljudje s samopodobo reveža podedujejo ali zadenejo na lotu veliko denarja – čez čas se vrnejo v svet revnih brez evra v žepu in se spet uskladijo s svojo samopodobo.
Ljudje pogosto ne vemo, o čem in koliko smo resnično prepričani. Prepogosto pomešamo želje in prepričanje: sanjamo o uspehu, hkrati smo prepričani, da smo nesposobni; želimo biti srečni, a smo prepričani, da je življenje kruto in nepravično; hočemo biti vodja, smo pa prepričani sledilci.
Velik razkorak med samopodobo in zavestnim obnašanjem (zavestno vlogo v vsakdanjem življenju) je lahko vir številnih frustracij in bolezni. Odličen primer je v biografskem filmu Sijaj, ko ima glavni junak (svetovno znani pianist David Helfgott) po očetovi zaslugi samopodobo plašnega, ranljivega, ogroženega fantka, zavestno pa hoče postati slaven in javno nastopati, kar ga pripelje v umobolnico. Veliko milejša varianta notranjega konflikta je npr. pri ženski s samopodobo moškemu podrejene ženske, ki živi v vlogi feministke.
Zakon pričakovanja pravi, da zares pričakujemo le tisto, kar je usklajeno z našo samopodobo, vse drugo so želje brez ali le z majhno možnostjo uresničitve. Pričakovanje je globoko prepričanje, da se bo nekaj zares uresničilo. Pričakovano se ne bo približevalo k nam, mi se moramo približevati pričakovanemu, začeti pa moramo pri spreminjanju samopodobe.
Zakon vzroka in posledice
Zakon vzroka in posledice ali akcije in reakcije pravi: enak vzrok ima enako posledico. Nešteto bolj “kunštnih” imen ima ta zakon, najpopularnejše in najbolj mistično je “karma”. Ljudje smo vedno vedeli, da enako dejanje ustvari enako posledico, in vsi so vedno vedeli, da le nespametni pričakujejo drugačne posledice, a delujejo enako. V vseh kulturah obstaja veliko ljudskih rekov v smislu “kar seješ, to žanješ”.
Če se človek zredi, mu ni treba prav ničesar vedeti o nutricionizmu ali o medicini, o vplivu hrane na zdravje, o vitaminih ali mineralih, ogljikovih hidratih … Mora vedeti, da se bo še naprej redil, če bo jedel enako hrano. Če hoče imeti drugačno težo (drugačno posledico) mora jesti drugačno hrano (spremeniti vzrok). To je tudi zakon odgovornosti – odgovorni smo, ker trpimo posledice svojih odločitev.
Delovanje tega zakona nam pokaže, ali smo bili osredotočeni na pravo stvar: če smo nezadovoljni s posledico, pomeni, da smo bili osredotočeni na napačno stvar – v konkretnem primeru na hrano, in ne na zdravje. Tako ugotovimo intenziteto in smer odstopanja, saj nam postane jasno, ali smo imeli napačne misli ali smo bili premalo osredotočeni. Razumevanje zakona vzroka in posledice je osvobajajoče, ker razumemo, da je naše življenje le posledica vzrokov, ki smo jih sami ustvarjali s svojimi mislimi, prepričanji in dejanji.
Pravilo nadzora določa, da vsak sam nadzira vzroke – svoje misli, prepričanja in dejanja. Nadzor nad vzroki je stvar naše svobodne odločitve. Če smo prepričani, da so posledice rezultat neke višje sile (npr. usode, boga), nam to odvzame željo in moč, da aktivno usmerjamo svoje misli in pričakovanja v doseganje svojih ciljev. Zmeraj sami odločamo: tudi takrat, ko odločimo, da bo namesto nas odločal nekdo drug.
Z ovirami in nasprotovanji drugi le preverjajo, kako močna je naša odločitev. Sin se je odločil za Vivi!
(Objavljeno 12. 09. 2012)