Dejstvo, da država izjemno redko staršem odvzame otroka, še ne pomeni, da večina staršev dobro skrbi za njihovo zdravje. Že res, da družba omejuje samovoljo staršev, a so otroci še vedno (bolj ali manj) njihova zasebna last in z njimi počnejo (skoraj) vse, kar hočejo. Starši suvereno odločajo o tem, kaj bodo otroci jedli, ter zelo pomembno vplivajo na to, kaj bodo mislili in čutili, s tem pa odločajo o njihovem fizičnem, mentalnem in duhovnem zdravju.
Z zdravjem otrok nismo zadovoljni. Statistike pravijo, da jih je že polovica predebelih, fizično so manj vzdržljivi, pogosteje zbolevajo za avtoimunskimi boleznimi, delež takšnih, ki prej poskusijo alkohol, mamila in kajenje, narašča. Kako je to mogoče, če država predpisuje dobre prehranske smernice, če otroci imajo odgovorne starše, če se učijo in igrajo v okolju, v katerem vsi dobro, ljubeče, spoštljivo ter odgovorno skrbijo za njihovo zdravje. Ker to ni mogoče, moramo predpostaviti, da otroci v vrtcih in šolah ne uživajo zdrave hrane, doma prav tako ne, da država in starši ne ustvarjajo podpornega okolja za razvoj zdravih, celovitih osebnosti.
Okusi so privzgojeni, ne pa prirojeni
Skrb za zdravje otroka se začne še pred njegovim spočetjem. Znano je, da na zdravje ploda vpliva psihofizično zdravje staršev in tudi njuna prepričanja in pričakovanja še pred spočetjem. Mati v času nosečnosti hrani otroka s tistim, kar sama zaužije, tako otrok že v maternici spoznava okuse in pridobiva izkušnje. Naloga očeta je zagotoviti ženi in otroku mirno, nestresno, srečno, zdravo življenje, da se oba počutita dobro in zaželeno.
Novorojenček se bo nekaterih okusov “spomnil”, druge pa bo šele spoznaval. Okusi so privzgojeni, ne pa prirojeni. Takoj po rojstvu se začne zloraba hrane in začnejo jo starši. Številne otrokove težave, na katere opozarja z jokom, starši premagujejo najpogosteje s hrano – s sladko hrano in pijačo. Tako se ustvarja podzavestna povezava, ki običajno traja vse življenje: neprijetnost se odpravi s sladko hrano z inverznim učinkom: če hočem dobiti kaj sladkega (doseči cilj), se moram počutiti slabo. Velika verjetnost je, da bomo vse življenje ob zelo različnih težavah (neprijetnostih) iskali tolažbo v hrani, najpogosteje v sladki. Ko otrok začne jesti hrano odraslih, mu starši ponudijo hrano, ki ima “dober” okus, to pa je običajno industrijsko obdelana, preslana hrana z dodanimi glutamati. Tako bomo prej opisano podzavestno povezavo razširili in bomo kot “dobro” hrano prepoznali tisto z dodanimi okusi, ne pa zdrave hrane.
Danes je starševstvo veliko zahtevnejša naloga, kot je bila prej, treba se je bolj potruditi. Porabimo veliko denarja in časa (in prav je tako), da otroke naučimo pravilnega ravnanja z elektriko, s telefoni, z daljinci, ne naučimo pa jih, kako nevarna je zdravju marsikatera hrana. Dolžnost staršev je, da skrbimo za zdravje otroka, a vprašanje je, kako to zagotoviti. S kaznovanjem zanesljivo ne, za mnoge je dovolj velika kazen, ko ugotovijo, da so otroku zaradi lastne nevednosti oziroma neodgovornosti povzročili bolezen in trpljenje. Očitno je, da se treba lotiti prevzgoje vzgojiteljev.
Čustva in okusi
Zdravju škodljiva hrana ne sme biti nagrada, priboljšek. Noben občutek ugodja, slavja, dobrega razpoloženja ne sme biti povezan s slabo hrano. Hitro pripravljena hrana je lahko izhod v sili, nekaj, kar je komaj kaj boljše, kot biti lačen ali pa jesti travo. Ne smemo ustvarjati podzavestne povezave: nagrada – slaba hrana, proslava – slaba hrana, veselje – slaba hrana, ker bomo zmeraj dobro počutje povezovali s to vrsto hrane. Zakaj imajo le restavracije s hitro (slabo) pripravljeno hrano posebej urejene sobe za rojstnodnevne zabave otrok in zakaj podarjajo igrače? Starši moramo zahtevati in vztrajati, ne prositi in ponujati. Če v hiši ni škodljivih pijač, si jih otrok ne more vzeti, če nimamo čipsa, ga otrok ne bo jedel.
Starši moramo zagotoviti zdravje otroka, a ne po lastnih prepričanjih, kaj je dobro in kaj ne. Moramo vedeti, da klobase niso zdrave, da ocvrti krompir ni zdrava zelenjava, da kokakola ni dobra pijača. Starši moramo otrokom dajati tisto, kar jim koristi, ne pa tistega, kar otroci hočejo.
Starši imamo pravico zahtevati od šol in vrtcev in tistih, ki oblikujejo prehranske smernice, da otrokom ne le zagotovijo zdravo hrano, ampak preprečijo dostop do nezdrave hrane.
Za vsako prehransko prakso je potrebno znanje
Prepričanje, da o prehranjevanju ni kaj filozofirati, da to vsak obvlada, da se ni treba učiti, je zdravju škodljivo, kar potrjuje vsak dan več bolezni, povzročenih z napačnim prehranjevanjem. Nisem pristaš teorij zarote, dejstvo pa je, da je naše neznanje pogoj za dobičke prehranske in farmacevtske industrije, in mnogi se zelo trudijo, da ostanemo nevedni. Odrasli, odgovorni ljudje bi morali razumeti, da smo dolžni pridobiti prave informacije – takšne, ki so preverljive, dokazljive, logične -, da do teh informacij ni težko priti.
Velikokrat potencirane razlike med strokovnjaki niti niso tako velike. Poglejmo, kje so si strokovnjaki zelo blizu ali imajo povsem enaka stališča in kjer bi že majhen premik v to smer povzročil veliko več zdravja. Obstaja skoraj popolno soglasje, da bi moral vsak obrok vsebovati dve tretjini zelenjave in sadja. Vsi strokovnjaki so si enotni, da je več kot nekaj odstotkov dnevnih kalorij iz maščob in iz beljakovin zdravju škodljivo, in vsi vedo, da so transmaščobe škodljive. Nihče ne trdi, da potrebujemo več kot gram soli na dan. Nikjer nisem prebral, da bi kdorkoli trdil, da je hot dog ali čips zdrava hrana, in nisem še slišal strokovnjaka, ki bi priporočil pitje raznih kol, ledenih čajev ali energijskih pijač. A poglejte, koliko ton hrenovk pojedo naši otroci in koliko tisoče hektolitrov škodljivih pijač popijejo in kako malo zelenjave in sadja zaužijejo! Če vztrajamo pri hrani, ki povzroča bolezni sodobnega človeka, ni dovolj, če takšno hrano začnemo zavračati. Moramo se naučiti drugačnih prehranskih praks, obiskati kakovostne tečaje, se posvetovati s strokovnjaki.
V reklamah lažejo
Reklame za otroško hrano so narejene kot zabavni, veseli filmčki, v njih nastopajo lepi, zdravi in vitki otroci. Sporočilo je jasno: če boste jedli, kar priporočamo, bo tudi vaš otrok enak tistemu iz reklame. Tudi sami smo hitreje pripravljeni verjeti reklamnim sporočilom, v katerih nastopajo nedolžni otroci, ker naša podzavest ne more verjeti, da bi bil kdo tako pokvarjen, da bi zlorabil otroke in jim prodajal nekaj, kar škoduje njihovemu zdravju. Kaj mislite, kaj skrbi plačnike predragih reklam: naše zdravje ali njihov dobiček?
Ob reklamah za alkohol minister za zdravje opozarja, da čezmerno pitje alkohola škoduje zdravju, moral bi opozoriti, da noben alkohol ni potreben in ni zdravju prijazen. Ali bomo kdaj ob reklamah brali, da minister za zdravje opozarja, da (čezmerno) uživanje živalskih izdelkov in visoko predelane rastlinske hrane ogroža naše zdravje? Ta čas bo zanesljivo prišel, do takrat pa bo po nepotrebnem zbolelo tisoče in tisoče ljudi. Spomnite se tobaka, koliko desetletij je moralo miniti, koliko milijonov ljudi je moralo umreti, da so na cigaretnih škatlicah začeli opozarjati, da kajenje ubija.
Novi, šesti okus
Verjamem, da vsi že vemo za številne aditive, dodatke k hrani, ki izboljšajo okus, barvo, videz, obstojnost … Med dovoljenimi je zelo nevaren glutamat. Celo revijo bi lahko napisali o škodljivosti dodajanja glutamatov hrani, naj omenim le (zame) najpomembnejšo: ta je oblikovanje drugačnega okusa. Otroci ne marajo ničesar, kar nima okusa po glutamatu, ki se pojavlja pod različnimi imeni. Že res, da ni strupen, povzroča pa številne težave, mnogi zelo alergično reagirajo na glutamat. Lahko govorimo o nastajanju šestega čutila za okus “umami” (poleg slano, sladko, grenko, kislo, pekoče), izraz izhaja iz japonščine in pomeni “okusen”, a ga najpogosteje povezujejo z okusom po glutamatu. Cela generacija otrok zavrača hrano, ki nima okusa po glutamatu. Poleg zasvojenosti z “glutamatno” hrano glutamat deluje tudi na nevrotransmitorje in povzroča izgubo občutka sitosti. Telo ne ve, da je sito, in zahteva še več hrane, seveda tiste z glutamatom. Posledice poznamo.
Otroci niso nikogaršnja last, so last vseh nas. Vsi bi morali po najboljših močeh skrbeti za dobro otrok: starši, sorodniki, učitelji, pedagogi, zdravniki, gradbeniki, odvetniki, sodniki, socialni delavci, novinarji, politiki … Vsi bi morali glasno opozarjati na tisto, kar za otroke ni dobro, in se potruditi, da jim zagotovimo zdravo okolje, zdravo hrano in spoštljive medsebojne odnose ter omogočimo njihov vsestranski razvoj. A več kot tisoč nasvetov velja lastni zgled – zgled odraslih.