V policijski akciji z imenom “Hipokrat” so na Hrvaškem so aretirali nekaj deset zdravnikov in trgovcev z zdravili, v sramotna dejanja pa naj bi bilo vpletenih več kot 500 zdravnikov. Gre za, po dosegljivih podatkih, za manj pomembne zdravnike v medicinski hierarhiji, za majhne ribe, ki so svojo čast in poštenje prodajali za nekaj evrov, a za majhnega farmacevta se je nabralo veliko denarja (več kot dva milijona evrov – koliko denarja za tovrstni vpliv šele porabijo farmacevtski giganti). Po zagotovilih zdravstvenega ministra bodo na vrsto prišli tudi tisti, ki kupujejo zastarelo ali nepotrebno opremo, zdravila, cepiva…
Zdravniški »kurji tatovi« so tisti zdravniki, ki za nekaj evrov predpisuje zdravila ene firme in ne druge, ki izpolnjujejo ankete za proizvajalce zdravil, morda celo na črno testirajo zdravila, morda predpišejo kakšno zdravilo preveč, a ti ne naredijo (pre)velike škode. Tudi zato, hočem biti v to prepričan, ker jih je malo.
To, da bomo prejemali zdravila ene ali druge tovarne z enako učinkovino, je pač vseeno. Malo bolj resno je, če nam zdravniki zaradi podkupnine predpisujejo zdravila, ki v danem trenutku niso potrebna. Še huje je, če so bili nagrajeni zato, da ne poročajo o vseh negativnih stranskih učinkih, saj jih zdravniki, po ocenah dobrih poznavalcev, zdravstvenim oblastem sporočijo le deset odstotkov. A to je še vedno majhen del medicinske zlorabe zdravil.
Kaj pa je z velikimi ribami, z mnenjskimi voditelji, ki promovirajo zdravila? Kaj je s tistimi, ki vplivajo na izdajo dovoljenja za uporabo zdravila? Kaj je s sistemskim, dovoljenim vplivom farmacije na zdravnike? Knjig, novinarskih poročil in sodnih odločb o nepoštenemu delu farmacevtskih firm je ogromno, spremeni pa se nič.
Ali smo v Sloveniji varni pred takšnimi zdravniki. Predstavniki zdravnikov trdijo, da je pri nas vse regulirano s pravilniki, kodeksi, etičnimi načeli, zakoni, kot da bi to samo po sebi zagotavljalo poštenost.
Ugledni predstavnik zdravnikov na nacionalni televiziji pove, da 80 odstotkov izobraževanja zdravnikov financira farmacija in da brez tega denarja medicina ne bi tako napredovala. Torej je pri najvplivnejših zdravnikih še vedno prisotna paradigma, da zdravljenja brez farmacevtskih kemikalij ni, da naše zdravje prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn in da je pravi napredek v medicini pravzaprav napredek farmacije. Kakorkoli že, sistemski vpliv farmacije na zdravnike obstaja in je očitno zaželen, problematizirano je le, če farmacija vpliva na posameznega zdravnika. Financiranje zdravniških društev, zbornic, sindikatov in drugih združenj medicinskih delavcev, vsakršno pomaganje študentom medicine in drugim zdravstvenim delavcem, financiranje društev bolnikov in kogarkoli drugega, ki odloča o uporabi zdravil, je oblika podrejanja (podkupovanja) medicine.
Država bi morala prepovedati vsakršen stik farmacevtskih zastopnikov s posameznimi zdravniki, vsakršno financiranje zdravniških združenj (društev, sindikatov, zbornice ipd.), vsakršno financiranje društev in drugih organizacij bolnikov, vsakršno reklamiranje bolezni in zdravstvenih nevarnosti, plakatiranje in deljenje promocijskih gradiv po zdravstvenih ustanovah. Država bi morala prepovedati vsakršen stik farmacevtskih firm s šolskimi ustanovami (od vrtca do visokih šol), posebej sodelovanje s študenti medicine. Država bi morala zagotoviti javnost podatkov, kateri zdravniki in v kakšni vlogi sodelujejo s farmacevtskimi firmami, kar je sicer popolnoma legitimno.
Država bi morala skozi obdavčitev zdravil (nikakor ne z zviševanjem cen) od farmacevtskih firm pobrati del dobička, ki bi ga kot anonimen proračunski denar namenila za strokovno izobraževanje neodvisnih zdravnikov. Državni strokovni organ bi organiziral usposabljanje zdravnikov, kjer bi zdravnikom objektivno predstavili nova zdravila in postopke.
Tudi če bomo popolnoma izkoreninili podkupovanje posameznih zdravnikov, bo ostala kupljena celotna medicina. Pacienti ne bi veliko pridobili, a pri zdravljenju naj bi šlo ravno za to – za naše dobro in za dobrobit državljanov naj bi skrbela država.
Zaradi slabih prehranskih praks, ki jih predpisuje država skozi smernice zdravega prehranjevanja, zboli več kot 80 odstotkov državljanov in velika večina kroničnih nenalezljivih bolezni je ozdravljivih s hrano. Zato bi morala prava državna akcija “Hipokrat” potekati tako, da bi zagotovili uresničitev Hipokratove zapovedi: »Naj kemična zdravila ostanejo v lekarnah, če le lahko zdravite s hrano!«