Znani kuhar Jamie Oliver vodi svetovni projekt Prehranska revolucija, sestavljen iz televizijskih oddaj in drugih javnih dogodkov. V Sloveniji kar trije ministri napovedujejo nadaljevanje prehranskega tradicionalizma v osnovnih šolah. Kaj pa zdravje?!
Angleški kuhar, ki je zaslovel in obogatel zaradi neobičajnega načina priprave hrane in nikoli ni slovel kot nekdo, ki bi pripravljal zdravo hrano, je tipičen produkt medijev, ki so iz kuharskih oddaj naredili zabavne oddaje, pozneje pa še kuharski šport. Tudi v zrelih letih se njegov odnos do prehrane ni spremenil. Prehransko revolucijo kot prehod od (pol)pripravljene industrijske hrane k hrani, ki se pripravlja tam, kjer se jé, ne glede na to, za kakšno hrano gre in kako je ta hrana pridelana. To je sicer koristen in pomemben premik, a vendarle ni revolucija.
Prava revolucija na področju prehrane je bila industrializacija prehrane. Proizvodnja hrane v tovarnah, ki jo doma le pogrejemo ali pa dokončamo, in nastajanje restavracij s hitro pripravljeno hrano, je pomenilo prehransko revolucijo. Tako radikalno, drastično in hitro smo se odpovedali nečemu, kar je bilo skozi zgodovino človeštva najpomembnejše, kar je odločalo o preživetju in zdravju, kar je ustvarjalo in krepilo družabnost. Prenos te skrbi in odgovornosti na tovarne hrane je bila vsekakor revolucionarna sprememba. Nahajališča hrane so postale trgovine, v katerih lovimo popuste in nabiramo točke zvestobe ter kupujemo, kar je poceni in ima glutamatni okus.
Kontrarevolucionar Jamie
Kot večina revolucij je tudi ta množicam prinesla veliko škode, trpljenja, bolezni in smrti, vodjem revolucije (lastnikom prehranskih tovarn) pa velikansko bogastvo. Poskus zmanjšati posledice te vseobsegajoče revolucionarne prakse je pravzaprav kontrarevolucija in je kot takšna vredna podpore. Kontrarevolucionar Jamie na zanimiv način opozarja na tragične posledice lahkotnega odpiranja konzerv, kaj pa ponuja v zameno? Resen kontrarevolucionar bi ponudil nekaj bistveno drugačnega, a Jamie je bil in ostaja neresen (dober) kuhar in se je na svoj način pridružil trendovski skrbi za zdravo prehranjevanje. Svojo popularnost zdaj prodaja tako, da namesto konzervirane ponuja enako hrano – le nekonzervirano.
Ne podcenjujem škodljivosti dodatkov v (pol)pripravljeni hrani, a če se osredotočimo na škodljive aditive, ostanemo prikrajšani za pomembne informacije o škodljivosti in koristnosti same hrane, ne glede na to, kako je pripravljena. Manj pomembna razlika je, ali je meso iz proste reje ali iz živalskih “konclagerjev” – škodljive so živalske beljakovine in druge sestavine mesa, posebno, če jih uživamo preveč, kar sicer redno počne velika večina ljudi. Manj pomembno je, ali bomo pili čokoladno ali navadno mleko, posneto ali polnomastno – škodljivo je živalsko mleko. Škodljivo je preveč soli in skoraj vseeno je, ali je ta z obmorskih solin ali iz Tuzle. Itd. Fokusiranje na lokalno in manj predelano ter doma pripravljeno ustvarja občutek lažne varnosti in navidezne dobre skrbi za zdravo prehranjevanje. Promoviranje prehrane, ki jo zdravstvena in prehranska stroka enotno ocenjuje kot manj zdravo ali nezdravo (uporaba velikih količin nezdravih maščob, škodljivih sladkorjev in živalskih izdelkov), kar vsak dan dokazujemo z nenehnim naraščanjem števila bolnikov s kroničnimi in avtoimunskimi boleznimi, ne bi smelo biti sprejeto s takšnim navdušenjem. Zrezek, pripravljen na žaru namesto industrijsko pripravljene pleskavice, ne diši po prehranski revoluciji. Šele ko bomo strogo ločevali hrano, ki koristi ljudem, naravi in planetu, od hrane, ki slabi in uničuje naše zdravje, povzroča trpljenje živalim in ogroža naravo, bomo govorili o revolucionarnih spremembah prehranske prakse.
Trije kontrarevolucionarni ministri
Prava prehranska revolucija se bo zgodila, ko se bomo zavedali, da predvsem hrana odloča o našem zdravju, da mora biti takšna, kot jo je opisal Hipokrat: hrana naj bo vaše zdravilo! Hrana, ki je zdravilo, ne vsebuje živalskih izdelkov, škodljivih maščob ali sladkorjev, alkohola, ni pridelana z gensko spremenjenimi semeni in s strupenimi kemikalijami. Prehranska revolucija pomeni uživanje celovite rastlinske, pretežno škrobne hrane, z veliko zelenjave in sadja, oreščkov in semen, ob omejenem uživanju beljakovin in maščob. Prehranska revolucija pomeni prehransko skromnost in ne pomeni številnih hodov in prenajedanja.
Kako bomo vedeli, kdaj se bo začela uresničevati prehranska revolucija? Preprosto: ko v naših šolah ne bo več polovica predebelih otrok, ko bo skoraj izginila sladkorna bolezen, ko se bo število rakastih bolnikov zmanjševalo, ko se ne bomo bali osteoporoze, ko bo manj avtoimunskih bolezni, ko bodo naše žile bolj pretočne, naši možgani bolj učinkoviti, ko bomo zmanjševali število dializnih aparatov, ko bomo bolnišnice spreminjali v domove zdravih starostnikov. Zdi se, da bomo na to revolucijo še čakali. Tam, kjer naj bi se začela, torej pri vzgoji otrok, se še dolgo ne bo nič spremenilo. Minister za zdravje, minister za hrano in minister za šolstvo so pred kratkim družno napovedali, da se bo projekt “Tradicionalnega slovenskega zajtrka” (TSZ) v slovenskih šolah nadaljeval tudi v tem letu. Lani ga je podprl celo prejšnji predsednik države Danilo Türk. Tako bodo ponovno z najvišjega državnega in strokovnega vrha sporočali učencem, učiteljem, staršem in državljanom, kaj je zdrav zajtrk: beli kruh, maslo, med in mleko. Kdo bi se še drznil podvomiti o tem, ali je takšna hrana zdrava ali ne. Beseda treh ministrov, od katerih je eden zdravnik, vendarle nekaj pomeni. Državljani si ne morejo niti zamisliti, da bi trije ministri našim otrokom svetovali nezdravo hrano. Kaj takega! Nemogoče!
Kjer tečeta med in mleko …
Ne televiziji gledamo vesele otroke s kosom kruha z maslom in medom. V drugi roki kozarec kravjega mleka. Na mizi jabolka. Za okras. Vidimo tri ministre, kako ponosno napovedujejo boj za zdravje naših otrok in ohranjanje prehranske tradicije. Ne vidimo pa čebelarjev, mlekarjev, pekov in drugih kreatorjev in plačnikov projekta TSZ, ki imajo kratkoročne in dolgoročne finančne interese, vsi pa so našteti na spletni strani “projekta”, kjer objavljajo tudi številne recepte – vse z mlekom oziroma z medom. Sedanji ministri so bili nekoč otroci in takrat so neki prejšnji ministri in oblikovalci smernic zdrave šolske prehrane priporočali enako hrano. Saj poznate tisto: “Kar se Janezek nauči …” Tako današnji Janezi ponovno priporočajo med in mleko, mlekarjem, čebelarjem in drugim pa zagotavljajo stalne odjemalce. Koga še zanima, da so tudi ali predvsem zaradi takšnih zajtrkov in kosil naši otroci in njihovi starši iz leta v leto bolj bolni in bodo dosmrtni dobri kupci tovrstnih prehranskih in tudi farmacevtskih izdelkov.
Vprašajte svoje babice in dedke, kaj so oni jedli za zajtrk. Medu in masla na belem kruhu ter mleka prav gotovo ne, ker takrat ni bilo čebelarskih in mlekarskih lobijev. A prevara o negovanju slovenske, zdrave tradicije uspeva. Ali ima pospeševanje prodaje čebelarskih in mlečnih izdelkov s strani treh ministrov elemente koruptivnega dejanja? Pred leti smo po Sloveniji imeli velike jumbo plakate s sporočiloma “Mleko krepi”, “Rdeče meso – telo ga potrebuje”, vse z denarno podporo države v zameno za podporo volivcev – kmetov. A pomembnejše kot koruptivnost je promoviranje prehranskih navad, zaradi katerih smo uvrščeni med najbolj bolne narode Evrope s skoraj najkrajšo pričakovano življenjsko dobo in naši otroci med najbolj debele na svetu. V vseh državah, v katerih tečeta “med in mleko”, ni veliko zdravja.
In kdaj se bo zares začela prehranska revolucija? Ko bomo na volitvah obkrožali le tiste, katerih dejanja bodo koristila našemu zdravju! To pa bomo počeli takrat, ko se bomo zares zavedali, da hrana pomembno vpliva na naše zdravje, ko bomo sami vedeli, kaj je za nas dobro, ko bomo skrbeli za svoje zdravje bolj kot za premoženje. Do takrat pa bomo le “strelivo” v prehranskih revolucijah in kontrarevolucijah, ki drugim prinašajo velike dobičke.
Objavljeno v 7dni, 19.6.2013