Jezen sem na tiste, ki bi mojo jezo imenovali “negativna energija” in trdijo, da je jeza nekaj slabega, da je treba biti do vseh in vsega strpen, razumevajoč, sočuten, ljubeč. Jezen sem, ker pod finto obstoja negativne in pozitivne energije, neukim in lahkovernim prodajajo knjige, seminarje in terapije kako negativno energijo spremeniti v pozitivno. Ne da se, ne nasedajte: energija je ena sama.
Jezen sem na tiste, ki nam lažejo, da je vse usoda, da je treba sprejeti “božja pota”, “skrivnost bivanja”, “da so to izkušnje, ki jih potrebujemo”. Nihče ne potrebuje izkušnje imeti milijone in še enega povrh in nobeden otrok ne potrebuje izkušnje biti lačen.
Jezen sem na moralnega teologa (in njegove), ki javno na televiziji pove, da bodo verniki požrli tudi večmilijonsko krajo v škofiji, tako kot so vse požirali do zdaj. Ni le povedal, on je napovedal. Gospod ve, kako se temu streže in kaj je to morala. Tudi vatikansko banko so dvakrat blokirali, ker je imela na svojem računu veliko milijonov evrov neznanega izvora. In še vedno ljudem, ki z bogom nimajo nikakršne zveze, nosijo denar in darove, v njihove roke polagajo svoja upanja, prosijo za kanček podkupnine pri bogu, da bi jim bo odprl vrata raja.
Nekoč je nekdo zapisal: “vsaka lastnina je kraja” in drugi, da se je prekletstvo tega sveta začelo s stavkom: “to je moje!” Morda je pretirano, a zanesljivo drži: vsaka lastnina, za katero ne dokažeš poštenega vira je kraja. In tisti, ki krade, je lopov. In vsak lopov je nujno tudi lažnivec. Laganje je greh vseh grehov! Vse zakone in vse zapovedi bi lahko ukinili, razen ene: Ne laži!
Jezen sem na tiste, ki ne plačujejo davkov, ker jih drugi moramo plačevati preveč. In jezen sem na tiste, ki davkov na namenijo splošni blaginji in družbeni solidarnosti, ampak za hranjenje neštetih parazitov.
Jezen sem na proletarce, ki niti štrajkati več ne znajo, jezen na učitelje in starše, ki otroke učijo pokorščine. Jezen sem na protestnike, ki mečejo kocke na mirne nedolžne someščane. Jezen sem na tiste, ki jokajo, kako so nam ukradli državo. Pa niso, dragi moji, sami smo jim jo izročili. Zdaj pa imamo.
Jezen sem na politike, ki brijejo norca iz ljudi in si izmišljujejo neobstoječe kategorije: kaj pomeni zamrznjeno predsedovanje stranki, ko si prepoznan kot koruptiven župan?!
Jezen sem na lažnivce, ki javno pred stotinami tisočev državljanov lažejo, da so prikrili premoženje in jezen na voditeljico, ki za moj denar (tv davek), spoštljivo dovoli obujanje spominov, kako sta s tem istim lažnivcem pred leti govorila o takratnih “krivicah”. Namesto, da zahteva odgovor, zakaj se je zlagal, da njegov avto stane 16 in ne 46 tisoč evrov, mu dovoli, da se ponovno zlaže, da ima nekdo drug še dražji avto, večjo hišo…
Jezen sem na njihove podpornike, ki nočejo sprejeti, da je njihov vodja nečasten človek. Ali se zavedajo, da s podporo priznajo, da imajo tudi oni enake vrednote? Je to dobro sporočilo njihovim otrokom, ki jim pridigajo o morali in krščanskih vrednotah? Najpomembnejša reforma, ki jo potrebujemo, je moralna reforma.
Jezen sem na poslanca, ki ga ni sram izjaviti: “če je diploma ponarejena, je nisem ponaredil jaz!” in jezen na fakulteto, ki nekomu podeli diplomo na podlagi pravilno prepisanega diplomskega dela.
V zgodovini poznamo primere, ko so se častni ljudje, ki jim je ostalo vsaj malo časti, umaknili v osamo ali celo s tega sveta. Ali je kdo od tistih, ki odločajo o naši usodi, časten človek? Ali morda živi v okolju sebi enakih, ki obžalujejo le to, da so ga dobili in so veseli, ker njih niso?
Bodimo dovolj jezni. Prvi člen ustave bi se moral glasiti: “Pravica, biti jezen je človekova temeljna in neodtujljiva pravica.”
Najbolj pa sem jezen na tiste, ki niso jezni.
Kdor ni jezen - GOTOF JE!