Politiki obravnavajo spravo, kot da bi bila posledica sedanjega, realnega konflikta, ki ga lahko razrešimo z množično, skupinsko politično spravo, nekakšen pobot med levimi in desnimi, kar koli to pomeni. Kot sredstvo za izenačitev rezultata. Kot maščevanje. Kot popravo krivic, ki se ne dajo popraviti. Sprava je postala vzrok novega razkola, neizčrpen vir političnega vpliva, političnih karier, družbene, strokovne in znanstvene promocije in zaslužkov. Boja za oblast. Takšen koncept sprave je prevara.
Sprava je dvostransko dejanje dveh oseb, je etično-moralni čin iskrenega priznanja, razumevanja, sprejemanja in odpuščanja. Moralna dejanja so zmeraj vezana na osebo. Tudi, ko govorimo o etičnosti neke skupine, govorimo o seštevku moralnih dejanj posameznikov, članov te skupine. Ni skupinske etike ali skupinske morale. Vsak je osebno odgovoren za svoja dejanja, čeprav jih je storil, kot član skupine.
Ker ni skupinske morale, ker ni skupinskega greha, ker ni skupinske krivde, ker ni skupinske odgovornosti, ne more biti skupinske sprave – sprave med skupinami. Ne more biti sprave med deli naroda. Ne more biti sprave med narodi. Ne more biti sprave med državami. Ne more biti sprave med ideologijami. Ne more biti sprave med (različnimi) generacijami. Ne more biti sprave med tistimi, ki nikoli niso bili v sporu, ki nimajo krivde, greha ali odgovornosti. Krivda in greh nista dedna. Otroci niso odgovorni za dejanja svojih staršev.
A prav to počne politika: hoče doseči spravo med skupinami, deli naroda, med ideologijami, med posamezniki, ki so brez krivde in greha. S kom naj se spravijo? Komu naj se opravičijo? Koga naj prosijo za odpuščanje?
Ker gre za nespravljivost, je edina posledica govorjenja o spravi nadaljevanje nestrpnosti in nova sovraštva, ki preraščajo, vsaj do zdaj, v verbalno nasilje, a tudi to kaže, da smo pripravljeni na fizični obračun. Tako sprava postaja instrument družbenega razkola. Vsako priložnost nekateri politiki izkoristijo, da se ustijo o spravi, a pravzaprav ločujejo. Nočejo sprave. Zastrupljajo nas s sovraštvom, zaradi nečesa, kar obstaja le v spominu, ki ne odslikava vseh plasti tistega trenutka. Govorjenje o spravi je klic na maščevanje, na nov zločin, od katerega bi le nekateri imeli korist: moč in denar.
Tistih, ki so zgrešili zločine, skoraj ni več ali so nemočni. Namesto da dostojno pokopljemo mrtve, ki so se medsebojno sovražili in ubijali, mi njihove grehe prenašamo na njihove otroke in vnuke. Namesto da poskušamo razumeti tisti čas in okoliščine, njihove bolečine in strahove, jih brez pikice usmiljenja in razumevanja še vedno obtožujemo. Postavljamo se v vlogo moralnega rablja, ki z velike časovne distance v lagodju vseh dobrin, ki si jih pred 75 leti niso mogli zamisliti v najdrznejših sanjah, razsoja in obsoja.
Ali si zmoremo predstavljati, da sedanjo stopnjo nestrpnosti in pravega sovraštva, primitivnega in podlega verbalnega obračunavanja prenesemo v čas hudega trpljenja, bolečine, strahov, žalovanja za umrlimi sorodniki, prijatelji in soborci. Ko berem, s koliko strasti, ljubezni ali sovraštva, popolne predanosti in popolnega zavračanja nastopajo mnogi državljani, kako malo jim je stalo do resnice, do soživečih, imam občutek, da bi se tudi danes pobijali zaradi ideologije, ker kdo drugače misli, čuti, seksa ali moli. Ker smo sami nesreča, nasilje, trpljenje, bolečina, jeza, sovraštvo. Videti je, da se iz zgodovine ničesar nismo naučili, zato je najbolje, da je pozabimo.
Za ozdravitev naroda bi se morala, namesto nenehnega soljenja starih ran, zgoditi nekakšna pozaba. Posebne vrste amnezija, ko bi se spominjali brez čustev. Spominjajmo se tako, kot da bi nezainteresirano že stotič gledali isti film ali ponovno in nenavijaško gledali tekmo dveh neznanih ekip. Ko se gledanje konča, pozabimo na gledano in živimo svoje življenje v sedanjosti. Če bi se tako spominjali, ne bi obstajale sedanje zamere in želje po maščevanju zaradi tujih dejanj iz preteklosti.
Da bi nam bilo vseeno, kdo je bil kdo, čigavi so bili partizani in čigavi domobranci, kdo so bili fašisti in kdo komunisti, da bi pozabili vse strahote in grozote, ki so jih storili zaradi svojih prepričanj, zaradi strahu, globoko vsajene poslušnosti ali v imenu idealov.
Preteklost ne obstaja, nima mase, nima časa, nima energije. Obstaja samo kot spomin. Spominom dajejo energijo le naša sedanja čustva – jeza, zamere, ponos, strah… in ta energija kvari naša življenja zdaj. Če se osvobodimo čustvenega spominjanja, potem slabo iz preteklosti preneha biti razlog za slabo v sedanjosti. Konflikt iz preteklosti preneha kvariti sožitja v sedanjosti. Edino spomin brez sovraštva lahko ustvari ljubezen v sedanjosti.
Bolestno je, da se vnuki partizanov in domobrancev prepirajo in sovražijo zaradi nečesa, kar so zakrivili njihovi predniki. Tako sami postajajo nekakšni novi partizani, domobranci, komunisti, antikomunisti, sovražniki in potencialni morilci. Ne živijo svojih življenj, ampak podaljšujejo tuja. So enako zmanipulirani, kot so bili njihovi predniki.
Sedanjost je vse, kar imamo. Biti »zdaj« pomeni ne pripadati nikomur in ničemer: ne zgodovini ne staršem ne stranki ne veri ne državi ne narodu ne vodji ne tradiciji.
Odrastemo tako, da živimo brez avtoritet, idolov, mentalnih in duhovnih lastnikov. Odraščanje pomeni osvobajanje od prepričanj, kajti vsa prepričanja so iz spomina, iz preteklosti. Samo tako prenehamo biti ujetniki tujih prepričanj, sužnji avtoritetam in začnemo živeti svoje življenje. Zdaj.
V vsakem boju vsi izgubljajo. Zadovoljstvo zmagovalca je zgolj v porazu nasprotnika. Brez poraženca ni občutka zmagoslavja, sladkosti zmage, ni ponosa in slave. Ko je Napoleon po veliki zmagi prešteval tisoče svojih mrtvih vojakov, je baje izjavi: samo poraz je hujši od zmage. Pri vsaki zmagi so izgube, vsaka zmaga je tudi boleča, vsaka zmaga je grenka, vsaka zmaga je hkrati poraz. Nihče ne bi smeli slaviti zmage in biti nanjo ponosen. Vsako slavljenje zmage ponižuje in sramoti poraženca in ustvarja željo po maščevanju.
Maščevanje ni pot k spravi. Tako se nihče ne more spraviti. Odpirajo se nove rane, nove bolečine, nove zamere. Ali bi se zgodila sprava, če bi vse strani pobile enako število ljudi. Ko bi bili enaki v zločinu. Bi v državi cvetela blaginja, ko bi vsi enako pokradli? Bi živeli v ljubezni, če bi se vsi enako sovražili?
Zločini iz preteklosti so preteklost. So spomin. Informacija, iz katere se lahko naučimo, da se kaj podobnega ne bi ponovilo. Da resnične krivce tudi kaznujemo, da se drugi naučijo, da se podobne stvari ne smejo ponoviti. Osebna prizadetost, jeza in maščevalnost škodijo. Zastrupljajo. Uničujejo. Zasužnjijo. Onesrečujejo.
Edino zdravilo je iskreno odpuščanje. Odpuščanje je edina pot v sožitje, v sočutje, v ljubezen in svobodo. Svobodnih ljudi nihče ne more prevarati s spravo.